Knjiga, ki je več let nastajala pod naslovom Leksikon staršev, je res nekaj posebnega. V devetih kratkih zgodbah nastopajo starši, ki imajo cel kup nenavadnih lastnosti: so bolj otročji kot njihovi otroci, preveč govorijo, so tekmovalni, prezaščitniški, perfekcionistični. Zgodbe so nadgradile ilustracije Anke Kočevar, ki so dodale podrobnosti likom staršev: peruti, žirafje vratove, rogove, mačji rep … Na koncu vsake zgodbe so vprašanja, naslovljena na mladega bralca. Tako so zgodbe ne samo poetične, domišljijske, pač pa kažejo ogledalo staršem, otrokom pa pomagajo pri (pre)izpraševanju o posamezni osebnostni lastnosti ali čustvu, ki se jih lahko poloti.
“Na videz lahkotna forma razkriva kompleksnost odnosov odraščanja in starševstva. Skozi bogastvo pomenov in otroških lastnosti, kot so veselje do življenja, radovednost, sposobnost čudenja nad svetom, zavedanje, da so nepomembni predmeti lahko čudoviti ter želja po igri, domišljiji in ustvarjanju, se bralcu razpira čudovit svet. Starš otroka oblikuje in vpliva na to, kakšen človek bo postal, in obratno. Vendar imajo starši specifične odgovornosti, da otroku omogočijo zdrav razvoj. Kratke zgodbe so napisane tako, da na subtilen način vzpodbujajo razmišljanje o zaznavah in doživljanju sveta, o odnosih in čustvih v različnih družinah ter o odgovornostih, ki sodijo v odraslost. /…/ Pričujoče čudežne kratke zgodbe pa niso samo zgodbe, ampak lahko služijo tudi kot pripomoček za razvijanje abstraktnega mišljenja, razumevanju prispodob in simbolov.” (dr. Alja Stvarnik, zakonska in družinska terapevtka)
“V pretanjeno napisanih kratkih zgodbah, polnih slikovitih opisov, pospremljenih s tankočutnimi ilustracijami Anke Kočevar, se na pot učenja in razvoja ne podajo zgolj otroci, temveč tudi (in predvsem) odrasli. Skupaj z njimi tako raziskujemo, kdaj poslušati in kdaj govoriti, kako se soočati s pretirano skrbjo in kdaj prositi za pomoč, kako se odzivati na jezo in žalost, kako ostati iskren, kaj narediti s pretirano tekmovalnostjo, kako izkazovati naklonjenost, kako se odzvati na zbadanje in kako prevzemati odgovornost za svoja dejanja.” (mag. Larisa Javernik, literarna kritičarka)
