Zakaj je tako? Ker se babica skozi pravljico spreminja, s svojim ravnanjem se oddaljuje od družinskih članov. Šele sčasoma se izkaže, da je to izraz njene bolezni. Toda ko je bolezen izrazita do te mere, da je prepoznavna, je že prepozno za to, da bi se družina spet zbližala. Poti nazaj ni. V tej zgodbi je edina tolažba to, da vendarle obstaja nekaj, kar se nikoli ne spremeni, na kar ne vpliva geografska ali mentalna bližina med družinskimi člani – to je povezanost v srcu.
Knjiga je vizualno referenca na čase iz preteklosti, v katerih produkcijska sredstva niso omogočala vsesplošne družbene blaginje in človeška družba vsesploh ni bila usmerjena v zabavo, pač pa v preživetje. Ljudje so se (pa čeprav po sili razmer) zatekali v duhovne vrednote in bolj posvečali medsebojnim odnosom, skupnosti. Verjetno bi malokdo ugovarjal, da vse to zveni pravzaprav zelo aktualno.