Na splošno bi rekel, da to knjigo najtopleje priporočam, vendar mi nikar ne verjemi na besedo in jo raje preberi. Vzemi jo s seboj na vse pustolovščine (no, morda teka ni med njimi) in v njej poiščeš motivacijsko brco v rit, ki jo tu in tam potrebujemo vsi, ne glede na to, kaj počnemo.

Iskreno si želim, da bi jo prebral pred letom ali dvema, ko sem bil zadovoljen že s tem, da sem pretekel pet kilometrov na dan, saj sem občasno teže našel motivacijo za tek. Danes tečem na daljše razdalje in malo manj pogosto, in zdi se mi, da mi ta knjiga pomaga, da ostanem motiviran in se spravim ven.

Iz knjige:

Sovražim tek. Pravzaprav kar pogosto. Po navadi trikrat ali štirikrat na teden.

Ne sovražim ga ves čas – so trenutki, ko v njem celo nekako uživam. Ko neham teči, mi je všeč, da sem to opravil. Le da ga ne maram v primerjavi z drugimi stvarmi, na primer pico ali popoldanskim dremežem, ki sta veliko zabavnejša in precej manj naporna.

Ne maram teči na ducate kilometrov vsak teden in na tisoče kilometrov vsako leto. Upira se mi skoraj pet kilometrov teka po bližnjem parku v torek po službi in upiralo se mi je vseh dvainštirideset kilometrov po newyorških ulicah, sovražil sem tudi neprekinjenih 161 kilometrov prek hribov v Severni Karolini, pa tudi tek po Wyomingu in Koloradu ob drugih priložnostih.

Nisem profesionalni tekač in ne tečem že vse življenje – tek sem nekako znova odkril sredi tridesetih, ko je mojo radovednost vzbudil ultratek.

Morda se sprašuješ, zakaj tako pogosto počnem nekaj, kar tako sovražim. Vprašanje je popolnoma na mestu. Zdi se, da sem v odrasli dobi spoznal, da se je treba redno ukvarjati z nekakšno vadbo zaradi telesnega in duševnega zdravja, in tek je bil očitno najboljša izbira. Da, večino časa ga sovražim, toda med vsakim tekom morda doživim nekaj sekund oziroma minuto ali dve, ko se zalotim pri misli: »Veš kaj, saj ni tako slabo.«

O avtorju:

BRENDAN LEONARD je pretekel več kot ducat organiziranih ultramaratonov in maratonov, vključno s tremi najtežjimi 161-kilometrskimi teki v naravi v ZDA. Leta 2019 se je odločil, da preteče 52 maratonov v 52 tednih, in preživel ter se med tem občasno celo zabaval. Je kolumnist revije Outside, prispevke pa objavlja tudi v revijah Runners World, National Geographic Adventure, Climbing in Alpinist, na CNN.com ter v številnih drugih publikacijah. Leta 2017 je režiral kratki film How to Run 100 Miles, ki so ga predvajali na filmskih festivalih v več kot dvajsetih državah po vseh šestih celinah, na spletu pa je zbral več kot pet milijonov ogledov. Napisal je knjigo Surviving the Great Outdoors in je soavtor knjige The Camping Life.

Recenzija Bukla: 

Tekač in ultramaratonec Brendan Leonard, pustolovski knjižni avtor, kot se je poimenoval, in avtor portala ­Semi-Rad, ima za seboj seveda že številne tekaške in druge preizkušnje ter tudi kar nekaj knjig. V pomenljivo naslovljenem vodiču Sovražim tek in ti ga lahko tudi že v prvem stavku prizna sovraštvo do teka – ki ga doživlja trikrat ali štirikrat tedensko, saj redno teče, v nadaljevanju pa v humornem in grafično nazornem stilu obdela frustracije, prizadevanja, vztrajanja in pa seveda tudi žlahtne učinke, ki jih v človekovo življenje prinaša vztrajnostni tek. Pri tem je do bralca po eni strani neprizanesljiv (nikoli ne bo oglasa za delovno mesto »tekač«, ni se ti treba prijaviti za tekača, to pač začneš početi), a hkrati spodbuden, saj prisega na majhne korake; potencialnega tekača, ki je zdaj morda še vedno hodec, nežno potiska, naj po malem začne prestopati v tekaški korak, mu predstavi tehniko Jeffa Gallowaya tek-hoja-tek, pokaže razumevanje v zvezi s tem, da ne gre vedno vse po (tekaških) načrtih, v resnici gre le redko, in nasploh ustvari simpatično tekaško knjigo, ki jo je zabavno brati in pregledovati, obenem pa ta prinaša tudi obvezni tekaški impulz. – Samo Rugelj, Bukla 180-181