Knjiga se posveča kulturni determinaciji dojemanja časa. Gre mu za socialne spomine v obliki ustnega izročila in doživete čase ter z njimi povezane spomine, ki so linearni in ciklični obenem. Na podlagi historične geneze vasi Sv. Peter v slovenski Istri, biografij njenih vaščanov in njihovega spominskega tkiva predstavlja temeljne vizije preteklosti, v kontekstu socialne pripadnosti posameznim družbenim skupinam pa opozarja na nenehno reinterpretacijo in redefinicijo preteklosti.

Pomemben element pri tem je nova državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Tako knjiga, med drugim, govori o zanimivem procesu prevzemanja novih kolektivnih identitet v Istri, ki so jih sprožili dogodki ob razpadu Jugoslavije.

Knjiga je vsekakor kvalitetno delo, ki bo imelo odmev v domači in tuji strokovni javnosti in bo postalo zgled za tovrstne antropološke raziskave.

“Tja sem prvič prišel spomladi leta 1994, in kaj hitro mi je bilo dano vedeti, da Šupetrci svoje preteklosti ne pojmujejo kot zgodovino, saj se spominjajo, da jih je vsaka »država« učila drugo verzijo zgodovine. Tako kot velika večina drugih Istranov se ne (z)najdejo v zgodovinskih učbenikih, saj v njih zaman iščejo opise in razlage svoje preteklosti, ki jo doje­majo kot kolektivno izročilo, tega pa ohranjajo in prenašajo v socialnih spominih. V njih mrgoli pričevanj o »štorijah«, kon­kretnih imenih, veselih in žalostnih dogodkih, vzponih in padcih, navdušenju in razočaranju, barvah in vonjih, vse to pa za Šupetrce pomeni tiste reference, na katere so se tako nekoč kot tudi danes sklicevali pri vseh pomembnejših osebnih in vaških odločitvah in s katerimi so si pojasnjevali svoje bivanje in določali svoje identitete.” – Borut Brumen