Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice : arheološke in naravoslovne razsikave

Po podrobni proučitvi rimske vojaške opreme iz Ljubljanice bolje razumemo proizvodnjo rimskega orožja. Avtorica domneva, da so velik del rimske vojaške opreme v rimski državi v zadnjih desetletjih 1. stoletja pr. Kr. in v 1. stoletju po Kr. izdelali v velikih delavnicah, ki so imele zelo velika tržišča. Na izbiro kovin so vplivali njihove mehanske lastnosti, videz in cena. Stremeli so k zlato-srebrnemu videzu. Pri dragih, prestižnih predmetih so ga dosegli z uporabo srebra in zlata, pri ostalih pa z uporabo cenejših materialov: medenine, kositra, zlitin kositer-svinec in baker-kositer ter železa. Spolirane medeninaste in bronaste površine imajo namreč rumen kovinski sij in spominjajo na zlato, spolirane površine kositra pa so po videzu podobne srebru.

Več kot dve tretjini obravnavanih predmetov izvira iz struge Ljubljanice od Vrhnike do izrazitega zavoja pri Bevkah, slaba tretjina pa iz bistveno daljšega dela od zavoja do Ljubljane. Avtorica meni, da so zgoščine rimske vojaške opreme povezane z dejavnostmi v pristaniščih in nadzornih mestih ob reki ter z verskimi obredi pred prečkanjem vzhodne meje Cisalpinske Galije (po letu 42 pr. Kr. Italije), ki jo predvideva ob zavoju Ljubljanice vzhodno od Bevk. Kamniti mejnik, najden v Ljubljanici, namreč kaže, da je bila od ustanovitve kolonije Emone dalje tam meja med upravnima območjema avtonomnih mest Akvileja (Oglej, Italija) in Emona (Ljubljana). Avtorica pa je postavila hipotezo, da je bila pred ustanovitvijo kolonije Emone na istem mestu tudi meja med urejenim rimskim ozemljem in ozemljem, ki so ga Rimljani vojaško obvladovali, ni pa še bilo upravno urejeno.

Obsežen katalog sestavljajo risbe, fotografije in opisi vseh predmetov rimske vojaške opreme iz reke Ljubljanice, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije.