Totalno ustanovo lahko opredelimo kot prostor bivanja in delovanja različnih skupin ljudi, ki so za daljši čas odrezani od družbe in običajnega vsakdanjega življenja. V totalnih ustanovah ljudje dneve preživljajo v zaprtem in formalno upravljanem režimu. Tipičen primer takega režima so zapori, čeprav obstaja cela vrsta potez, ki so značilne tudi za druge totalne ustanove, kjer ljudje niso prekršili nobenega zakona, pravi Goffman v svojem uvodu knjige Azili, nujnega branja za analizo socialnih institucij nasploh, a morda najbolj za refleksijo psihiatričnih bolnišnic in drugih ustanov, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem.

V Azilih spoznamo impresivno in natančno podobo tega, “kar se v resnici dogaja” v totalnih ustanovah in česar pred Goffmanom niso znale ali hotele videti znanstvene, terapevtske ali moralne retorike, ki so vse po vrsti prezrle bistveno: kdor ima v totalni ustanovi moč, ima tudi na voljo vsa sredstva, s katerimi uspešno prikriva degradacijo ljudi in človeškosti, ki se v takih ustanovah dogaja skoraj brez izjeme.

Zato je Goffmanovo delo nekaj povsem izjemnega: prvemu je uspelo preobrniti pogled; dotlej so namreč institucije “narekovale” družbenim vedam. V Azilih je bolj kot v drugih knjigah pokazal, kako je treba institucijo spregledati in ogoliti z analizo drobnih vsakdanjosti, kar je – to je zdaj že zgodovinska resnica – pomembno prispevalo k odporu in uporu proti represijam vseh vrst.

O avtorju:

Erving Goffman (1922–1982) je študiral na univerzi v Torontu in doktoriral iz filozofije na univerzi v Chicagu. Leto dni je preživel na enem od Šetlandskih otokov, kjer je raziskoval vsakdanje življenje v ribiški skupnosti. Kasneje je bil raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za mentalno zdravje in profesor na univerzi v Berkeleyu v Kaliforniji. Napisal je vrsto znamenitih del, ki sestavljajo nujno analitsko orodje in intelektualno omiko cele vrste družboslovnih disciplin, od filozofije, sociologije, psihologije do antropologije in etnologije.