Na razgibanem romanju po nevidnih, skrivnostnih robovih sveta in njegovih zagonetnih in nedoumljivih osredjih druga v drugo prehajajo brezdanje globine in vsenavzoče površine, kar ustvarja svojevrsten odprt prostor postanka in premisleka.
Tako Odsevi niso zgolj avtorjeve samotne kontemplacije, temveč se skozi njih pretaka iskrivo povabilo bralkam in bralcem k poglobitvi v svoje poti, kar vodi do uvida, da se v vsakem odsevu, kot v neskončni mreži draguljev boga Indre, zrcali tudi odmev našega bivanja.
Tako drobni fragmenti skozi popotovanja v znane-neznane krajine tkejo zemljevid hipno-trajnih srečevanj, ki postajajo dom, in pri tem razpirajo mrežo nepreštevno mnogo razgledišč, ki kljub raznolikosti harmonično sobivajo, se zrcalijo drug v drugem in priklicujejo minljivost-večnost, jaz-ti, bližnje-daljnje v večno (so)prisotnost – pri tem pa skrbno negujejo svojo zavezanost svetlobi.


