Delo upravičeno kritizira normativnost prevladujočih pristopov (teoretskih, strokovnih) k procesu staranja, ki izhajajo iz neoliberalističnih imperativov: “aktivnost, produktivnost, učinkovitost, individualnost, neodvisnost, *stvaren* pogled na svet”. Kar sili v nenehno aktivnost in tekmovanje, in ljudi, ko temu imperativu ne morejo več slediti, navdaja z občutki krivde. Kar lahko, opozarja avtor, “povzroči stvarni sindrom družbenega zloma”. Avtor skladno s tem izziva prevladujoče izhodišče v raziskovanju pogojev življenja starejših in njihovega odnosa do sebe in družbenega sveta, ki prisega na “aktivacijo” starih ljudi: Tornstam zagovarja tezo, da je “umik”, ki ga prevladujoči pristopi obravnavajo kot družbeno vsiljen proces, pravzaprav naraven proces, poseben stadij, ki vrh doseže z “gerotranscendenco” (“postati moder”), kamor človeka vodi naravna težnja…