S tem pozivom bri­tanskega diplomata, na katerega se je dr. Juraj Krnjevic v imenu HSS odzval šele junija 1943 v obliki memoranduma, se je dejan­sko pričel proces definiranja hrvaških meja tudi na jadranskem sektorju, ki je bil v Krnjevicevem prvem odgovoru Rendlu v prvi polovici marca 1943 še docela zanemarjen. Toda že 19. 3. 1943, vsega deset dni po Rendlovi iniciativi in prav na dan, ko je jugoslovanski kralj Peter II. v Londonu sprejel na avdienco hrvaš­kega bana dr. Ivana Šubašica, je vladni ekspert za vprašanje raz­mejitve z Italijo in bodoči šef predsedniškega kabineta v Šuba­šicevi vladi, Istran Dragovan Šepic, v Londonu izdelal elaborat z naslovom “Jadransko vprašanje” in na njegovi peti strani – ne­dvomno v pričakovanju toliko napovedovane zavezniške inva­zije na vzhodni obali Jadrana in skorajšnjega padca fašistične Italije – znotraj okvira jugoslovanskih ozemeljskih revindikacij do Italije začrtal tudi obseg hrvaških ozemeljskih zahtev na J a­dranu in na samem istrskem polotoku, kjer meja med sosednjimi Slovenci in Hrvati dotlej še nikoli ni bila potegnjena.