Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta

Ko postane »kulturni marksizem« zmerljivka, postane ponovno objavljanje Marxove teorije temeljna kulturna potreba. Kot je še pred prevlado neoliberalizma opozoril Fredric Jameson, je namreč marksizem, tako kot krščanstvo, razvil lastno, univerzalno kulturo. Zaradi odprtosti marksizma k prihodnosti, ki naj bo drugačna od zdaj globalno razširjene reprodukcije izkoriščanja in neenakosti, je temeljna značilnost marksistične kulture posebna kritična pozornost, ki analitično sooča kulturno produkcijo, od palač in katedral prek mišljenja in pesništva do ideoloških tehnik trženja in algoritmov brskalnikov, z družbenimi pogoji obstoja in z družbenimi posledicami učinkovanja kulture, pa najsi ima kultura status vrednot ali pa le orodja. Naperjenost, ki je v jedru marksističnega razumevanja kulture, je morda najjasneje izpostavil Walter Benjamin: »Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati dokument barbarstva.« (Iz spremne besede Jožeta Vogrinca.)