Bonapartizem: Prolegomena za študij fašizma

Bonapartizem je pojem, ki ga politološka znanost vse pogosteje uporablja za označevanje političnega dogajanja v ZDA in (vzhodni) Evropi. Uporablja ga zato, ker z bolj konvencionalnimi političnimi pojmi ne more več razložiti, kaj se nam dejansko dogaja.

A sam pojem bonapartizma je v resnici slabo razumljen. Praviloma označuje nekaj negativnega in nesprejemljivega, kaj to je in zakaj je takšno, pa še ne vemo natančno.

Pojem bonapartizem se je prvič pojavil v 19. stoletju v zvezi z državnim udarom Napoleona Bonaparta in politiko, ki je sledila, in z državnim udarom njegovega nečaka Napoleona III. 50 let pozneje. V obeh primerih je bonapartizem naredil konec revoluciji, ne da bi se ji odpovedal, vpeljal je diktaturo, ki se je opirala na demokratične elemente in uživala podporo ljudstva, pri tem pa je ljudstvo politično razlastil in promoviral družbene sile, ki so uveljavljale modernizacijske razvojne politike in večino prebivalstva tudi ekonomsko razlaščale in izkoriščale.

Ludvika Bonaparta in njegov državni udar na podlagi splošne volilne pravice je obsojala vsa naprednjaška Evropa, medtem ko so se evropski vladarji nevoščljivo zgledovali pri njem. Kritiki so ga omalovaževali, a Bonaparte je moderniziral Pariz, industrializiral Francijo in v Evropi vzpostavil mednarodni red, ki ga je zamajala šele 1. svetovna vojna.

Tomaž Mastnak je sociolog, politični filozof, upokojeni svetnik na FI ZRC SAZU in dolgoletni predavatelj na eni najuglednejših univerz na svetu, Princeton.