Zapori revščine

Wacquant pokaže, da ta nova politika kaznovanja ne zadeva zločina, temveč novo definicijo države, ki se je umaknila iz ekonomije in ki je zmanjšala svojo socialno nalogo, toda okrepila svojo kaznovalno vlogo. V drugem delu še bolj nadrobno prikazuje, kako je Evropo mikalo, da bi prevzela temeljne elemente nove kazenske politike.

Glavne značilnosti “zaporniške države”, ki je nadomestila “državo blaginje” so: povečanje števila zapornikov (v ZDA 5-10 krat več zapornikov kot v Evropi), razširitev oblik kaznovanja (pogojni izpust, “poboljševalna taborišča”), razvoj kazenskega sektorja v pravo industrijo, razraščanje zasebnega trga z zapori (zasebni zapori), “afirmativna akcija” (v zaporih je nesorazmerno več etničnih manjšin). S temi ukrepi zapor ne le nadzira zločin, temveč regulira svobodni trg (zapira reveže in brezposelne) in rasno ureditev (zapira etnične manjšine).

Zelo koristna knjiga, še zlasti, ko gre za nove kaznovalne trende v Evropi in pri nas.

Iz medijev: 

• Lenart Kučić, “042 Membranje: zapiranje revščine z Draganom Petrovcem”, Marsowci, 25. 2. 2018.