Knjiga dvakratnega prejemnika Rožančeve nagrade (2014 in 2019).
Iz knjige:
Oče s štirimi otroki beži pred srhljivimi, grizlijevskimi, apokaliptičnimi pošastmi, ki so preplavile svet. Zmanjka jim bencina, tako da obtičijo sredi goste, neprebojne megle. Zlagoma zaslišijo hrup – pošasti se očitno približujejo. Požrle jih bodo. Oče pa noče, da otroci umrejo tako strašne smrti, zato jih raje sam postreli. Sebe ne more, ker nima več krogel. Imel je le štiri. Toda še preden dobro zakriči, se izkaže, da hrupa, ki so ga slišali, niso delale pošasti, temveč vojaki, ki so prišli na pomoč. Oče otroke pobije povsem po nepotrebnem.
Tako se konča Darabontov šoker Skrivnostna megla, posnet po romanu Stephena Kinga. Tako nekako pa so se nekoč – tam nekje na začetku sedemdesetih, ko sem bil še mulc – končevale tudi zgodbe slovenskih bendov, ki so razpadali, ker so šli fantje rockerji v vojsko ali pa so se poročili. Morali so se zresniti. Morali so odrasti. Morali so si najti »pravo« službo. Rocka niso imeli za nekaj, kar bi lahko trajalo.
Kaj so pa vedeli. Bili so prva generacija. Mislili so, da je vsega konec. Da je rock le za mlade. Niso vedeli, da lahko traja. Da te lahko formira v različnih življenjskih obdobjih, ne le v mladosti.
Ja, vsi tisti rockerji so razpadli prehitro in po nepotrebnem. Kot otroci v Skrivnostni megli. Preveč so se ustrašili tega, kar je prihajalo. Megle, pošasti. Rock ti ravno olajša soočanje s tem, kar prihaja, obenem pa ti pomaga, da ne postaneš to, česar se najbolj bojiš, da bi postal. Preprečuje ti, da bi postal megla. Ali pošast.
Ne, niti sanjalo se jim ni, da bodo Bob Dylan, Neil Young in Eaglesi, soundtracki naših življenj, leta 2019 še vedno tu, pred mikrofoni, pod žarometi, na odrih, na turnejah.
Ni se še stemnilo.
Dylan je tu deset let dlje kot Eaglesi in pet let dlje kot Young, toda za vse se zdi, da so tu že ves čas, od samega začetka – od zore rocka. A to niso Petri Pani, temveč ljudje, ki so redefinirali čas in staranje.
Če razumemo njih, lažje razumemo tudi sebe.
O avtorju:
MARCEL ŠTEFANČIČ, jr., (1960), je magister filozofije, filmski kritik, urednik in publicist. Do sedaj je napisal že preko osemdeset knjig, ki so se s svojo tematiko raztezale od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do angažiranih esejističnih knjig, v katerih se je ukvarjal z družbeno problematiko po svetu in pri nas. Za svoje delo je dvakrat prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo (leta 2014 za Kdor prej umre, bo dlje mrtev in leta 2019 za Ivan Cankar: Eseji o največjem). V Ni se še stemnilo, svoji morda najbolj osebni esejistični knjigi doslej, je povezal svojo mladost in sedanjost, ter pokazal, da so rock glasba in nekateri njeni najbolj reprezentativni predstavniki, kot so Bob Dylan, Neil Young in skupina The Eagles, ki jih že dolgo posluša in spremlja v živo, večni ne samo metaforično, temveč tudi v resnici!
