Zgodovinski kontekst pričujoče monografije se nanaša na čas, ko je bila večina slovenskega etničnega ozemlja od okrog leta 1500 do poraza Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni 1914–1918 pod habsburško dinastijo. Uokvirjajo jo prve tiskane vrstice iz slovenske puntarske pesmi v kmečkem uporu leta 1515 do pesmi o tragičnem uporu slovenskih črnovojnikov z Antonom Hafnerjem na čelu v Judenburgu leta 1917. Medtem ko prvo poglavje obravnava pesnjenje na vojne in vojaške teme v petih stoletjih, se drugo omejuje na samo pet let prve svetovne vojne. Nanjo se je odzvalo vsaj 70 različnih avtorjev z okroglo 1000 pesmimi. Njihovo geografsko obzorje sega na bojišča južne in vzhodne Evrope. Med njimi je bil na primer doslej popolnoma spregledan Vid Ambrožič. Zdržema je preživel sedem let v vojaški suknji, tri leta kot nabornik in nato kot vojak v prvi svetovni vojni. Ves čas je zvesto sledil vojnemu dogajanju in o njem napisal okrog 270 pesmi. V njegovih pesmih se kot strašljiv motiv pojavi lakota. Protiutež te pesniške motivike je motiv Slovenske krajine, ki je bila kot današnje Prekmurje priključena prvi Jugoslaviji oziroma ozemlju današnje Slovenije