Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.
Pripoved o profesorju Tofanu je nujno tudi kulturnozgodovinski prerez Maribora in deloma Črnovic. Izjemno zanimiva za analizo je identiteta beguncev Tofan, ki sta v sebi boleče prepletala nemško, rusko, ukrajinsko, poljsko, slovensko in romunsko zavedanje, kar je edinstvena ilustracija razpada kulturnih imaginarijev po koncu avstro-ogrskega in ruskega imperija.
O avtorici:
Slovenska zgodovinarka in sociologinja Mateja Ratej (1974) se je po diplomi iz zgodovine in sociologije na Univerzi v Mariboru (1999) zaposlila kot arhivistka v Pokrajinskem arhivu Maribor, kar je odločilno zaznamovalo njen način raziskovanja. Kot mlada raziskovalka je končala magistrski (2002) in doktorski študij (2004), potem pa je začela sodelovati na mariborskem študentskem Radiu Marš. Od leta 2005 je zaposlena na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, od leta 2011 kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Dela na Raziskovalni postaji ZRC Maribor, ki ima svoj sedež v karanteni nekdanje zloglasne mariborske kaznilnice.
Je članica ožjega uredniškega odbora in področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu. Od septembra 2011 je delno zaposlena na Inštitutu za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, kjer sodeluje pri projektu »Ruski intelektualci v Sloveniji v času po oktobrski revoluciji«. Kot zgodovinarka čuti posebno skrb in odgovornost do časa, ki ga okvirno zamejujeta dve svetovni vojni – med drugim zato, ker meni, da (še)le okoliščine skrajne eksistencialne ogroženosti izrišejo pravi obraz človeka.

