Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla

Eichmann v Jeruzalemu je nemudoma postalo eno ključnih del za razumevanje okoliščin nacističnega načrta genocida nad Judi, izvedbe t. i. dokončne rešitve ter mehanizmov zla v primerih organiziranih množičnih pobojev.

Eichmann, ki je bil odgovoren za transport in posledični umor več deset tisoč Judov, se nam v knjigi Arendtove ne kaže kot demoniziran nečloveški monstrum, marveč kot neopazen posameznik, mali vojaški aparatčik, čigar glavna preokupacija je bila čim bolj učinkovito izpolnjevati ukaze nadrejenih. Eichmann utegne biti po mnenju Arendtove vsakdo, ki v spletu nesrečnih naključij pristane na to, da postane voljan instrument v organizaciji množičnega pobijanja.

Po drugi strani velja ostra analiza Arendtove tudi sodišču v Jeruzalemu, ki je po njenem zgrešilo svoje poslanstvo s tem, da ni zasledovalo Eichmannovih dejanj, temveč v prvi vrsti judovsko trpljenje.

S tem pričujoča knjiga prerašča analizo vzgibov za dejanja enega najbolj zloglasnih vojnih zločincev vseh časov in prehaja v kritiko pravno-institucionalnih vzvodov, ki so nastali na osnovi nürnberških procesov po drugi svetovni vojni in rahlo modificirani obstajajo vse do današnjega dne.

O avtorici:

Priznana ameriška intelektualka nemških korenin, politična filozofinja in zgodovinarka Hannah Arendt (1906–1975) je poučevala politologijo in filozofijo na podiplomski izobraževalni ustanovi New School for Social Research v New Yorku in Univerzi v Chicagu. Njena številna dela obravnavajo raznovrstne družbeno-politične teme, najbolj znana pa so teoretska dela s področja proučevanja zla in politične moči. Zaradi kontroverznosti je morda najbolj znana njena študija o sojenju Adolfu Eichmannu, s katero je poskušala pokazati, kako običajen posameznik lahko postane pomemben akter znotraj totalitarnega režima.