O prerokovanju

Razprava O prerokovanju (De divinatione) je vsaj deloma nastala že pred smrtjo Julija Cezarja 15. marca 44 pr. Kr., po tem dogodku pa jo je avtor še dokončno uredil in objavil.

Sestavljata jo dve knjigi: v prvi po kratkem predgovoru Ciceron takoj preide na pogovor o prerokovanju in o obstoju preroške zmožnosti, ki naj bi ga imel z mlajšim bratom Kvintom, in skozi njegova usta predstavi argumente, ki govorijo prerokovanju v prid, v drugi pa te iste argumente sistematično ovrže. Kot v drugih filozofskih spisih tudi tu črpa argumente predvsem iz grških virov, vendar jih razvija po svoje ter osvetljuje z zgledi iz zakladnice lastnih izkušenj in razgledanosti. Ciceronov spis O prerokovanju kot najpomembnejši (in domala edini) ohranjeni antični spis o naslovni temi prinaša dragoceno in zanimivo pričevanje iz prve roke o rimskem in grškem duhovnem svetu – o religioznih nazorih in filozofskih argumentih, nič manj pa tudi o vedeževalskih praksah in anekdotah, ki so krožile po Sredozemlju v 1. stoletju pr. Kr.