Fotografski postopek s t. i. suhimi želatinskimi ploščami, ki se je uveljavil v osemdesetih letih 19. stoletja, in priročnejši fotoaparati so omogočili, da so se s fotografiranjem poleg fotografskih izumiteljev in poklicnih fotografov začeli ukvarjati tudi fotografski ljubitelji. Leta 1889 (ob petdesetletnici izuma dagerotipije) je bil v Ljubljani ustanovljen prvi domači fotografski klub. Do sredine 20. stoletja je v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Trstu, Celju, Litiji, Hrastniku in nekaterih drugih krajih sledilo še več kot dvajset fotografskih klubov. Ljubiteljski fotografi so se povezovali tudi v fotografske sekcije v sklopu Slovenskega planinskega društva in TK Skala. Poklicni fotografi so v omenjenem obdobju ustanovili eno društvo.

Besedila v knjigi in izbor okrog štiristo fotografij želijo bralcu približati delovanje fotoklubov na slovenskem ozemlju do sredine 20. stoletja. Sorazmerno dobro znani so samo nekateri izmed fotoklubov. Predstavljeni so pobudniki ustanovitve klubov, njihovi najbolj izstopajoči člani, ki spadajo med osrednje predstavnike t. i. umetniške fotografije v omenjenem obdobju, prve fotografske razstave na slovenskih tleh, povezovanje z mednarodnim prostorom in druge pobude, ki jih dolgujemo različnim oblikam organiziranega fotografskega delovanja oziroma fotoklubom.

Ljubiteljski ali amaterski fotografi so v pionirskem obdobju fotografije odločilno prispevali k razširitvi vsebinskega repertoarja fotografije in so se uspešno uveljavili na skoraj vseh slogovnih področjih (realizem, fotoimpresionizem, nova stvarnost, socialni realizem). Zaradi prevzema nekaterih organizacijskih in kreativnih vzorcev in pomembne vloge vrste fotografov, ki so se uveljavili že v tridesetih letih 20. stoletja kot člani Fotokluba Ljubljana in Fotokluba Maribor, se je vpliv fotoklubov na kreativni tok fotografije v slovenskem prostoru ohranil še dolgo po koncu druge svetovne vojne.

Iz medijev: