Bulšihti: Teorija

Ameriški antropolog in politični aktivist David Graeber (1961–2020) je leta 2013 za revijo Strike! napisal kratek esej z naslovom »O fenomenu bulšihtov« (On the Phenomenon of Bullshit Jobs) in njegova objava je sprožila nepričakovan odziv.

»Če je kdaj hipotezo kakšnega eseja potrdilo to, kakšen odmev je imel, je to tak primer,« se v knjigi spominja Graeber. Članek je sprožil pravo eksplozijo. Bralci so se nanj množično odzvali s svojimi pričevanji o tovrstnih službah, Graeber pa je pričevanja pozneje uporabil kot antropološke podatke s terena, jih analiziral in postavil v zgodovinski in družbeni kontekst.

Tako je do leta 2018 nastajala knjiga z naslovom Bulšihti: teorija, katere osrednja teza je, da je v sodobni družbi vse več delovnih mest, ki so predvsem sama sebi namen, in da ljudje, zaposleni v teh službah, dobro vedo, da ne počnejo nič kaj koristnega (in so zato nesrečni) ter da bi družba kot celota kvečjemu pridobila, če takih delovnih mest sploh ne bi bilo.

In ker nesmiselne službe tudi ekonomsko niso upravičljive, je očitno, da je njihova funkcija politična, sklene Graeber. Manj verjetno je namreč, da se bodo ljudje, zaposleni z že nekakšnim redno in solidno plačanim bulšihtom, politično aktivirali …

Iz medijev: 

• Simon Popek: Recenzija knjige, Beremo – MMC RTVSLO (22. 08. 2024)
• Panoptikum: Umetniški poklici in ‘bulšihti’ – TV SLO 1 (04. 09. 2024)
• Irena Štaudohar: Kako nesmiselno delo ubija – Delo (10. 09. 2024)