Vendar pa ni le to. Za znanstveno obdelavo vloge tujega kapitala je bilo treba izdelati konceptualni aparat za analizo perifernih gospodarstev in mehanizmov njihove odvisnosti od središčnih gospodarstev. V tem pogledu je knjiga tudi eno od pionirskih del na področju raziskovanja razmerja med središčem in obrobjem (oz. odvisnosti) ter posledic tega razmerja za delovanje obrobnih gospodarstev neenakomernega razvoja. Prvi razcvet je to raziskovanje doživelo šele v dveh desetletjih po izidu Dimitrijevićeve knjige (npr. A. Gunder Frank, E. Wallerstein, G. Arrighi, S. Amin).

Študija je torej pomembna tako v zgodovinopisnem pogledu, za poznavanje ekonomske zgodovine predvojne Jugoslavije oziroma Slovenije, kot v konceptualnem. Problematika pa je tudi neposredna spodbuda socialnoekonomskemu raziskovanju sodobnih držav in razmerij odvisnosti, v prvi vrsti seveda držav nekdanje Jugoslavije. Te so se po obnovi kapitalizma znašle v strukturno podobnem položaju znotraj evropskega oziroma mednarodnega gospodarskega sistema kot pred vojno, zato ima v njih tuji in transnacionalni kapital čedalje pomembnejšo, če ne odločilno vlogo.

Ta aktualni vidik razčlenjuje temeljita spremna študija beograjskega sociologa dr. Radeta Pantića, ki med drugim poudarja: »Za periferne kapitalistične družbene formacije, kakršna je bila medvojna Jugoslavija in kakršne so današnje postsocialistične države, nastale po razpadu Jugoslavije, je značilno, da nimajo kapitalističnega razreda, ki bi bil sposoben organizirati razširjeno reprodukcijo kapitala. Zaradi tega so gospodarstva takih držav, kot pravi Dimitrijević, samo ‘neke vrste gospodarski privesek razvitejših industrijskih držav’. Dimitrijević je ugotavljal ‘zraščanje tujega kapitala z jugoslovanskim državnim aparatom, vladajočim razredom na splošno in njegovimi vodilnimi faktorji’. To je ponazoril s številnimi primeri: s članstvom predstavnikov političnih oblasti medvojne Jugoslavije v organih tujih bank in podjetij; s tem, da so nastopali kot slamnati možje, navidezni lastniki delnic tujega kapitala; z davčnimi in s carinskimi olajšavami za tuja podjetja; s favoriziranjem uvoza na račun razvoja domače proizvodnje; s članstvom državnih podjetij v mednarodnih kartelih; z državnimi naročili in koncesijami, ki so jih dobila tuja podjetja. Vse to priča o kompradorskem značaju jugoslovanske buržoazije, ki se je v zameno za pokornost interesom tujih podjetij zadovoljila s koruptivno politično rento, ki jo je prejemala od tujega kapitala, in z visoko obdavčitvijo domačega prebivalstva. […] Jugoslovanska buržoazija je torej po Dimitrijeviću ‘zanemarila nacionalne interese v zameno za delež pri imperialističnih profitih in raznih drugih dodatnih možnostih zaslužka’, za drobtinice ‘na gostijah, ki jih je tuji kapital prirejal v naši državi’. […] Študija Sergija Dimitrijevića o vplivu tujega kapitala na gospodarstvo medvojne Jugoslavije dokazuje, da je bil naš predsocialistični in da je tudi naš današnji, postsocialistični kapitalizem še kako ‘pravi’ kapitalizem, ki ne obstaja v nekem vzporednem svetu, ločenem od ‘racionalnega kapitalizma’ na Zahodu. Periferni kapitalizem namreč ni odklon od inherentne racionalnosti ‘pravega’ kapitalizma, ampak ravno plod delovanja prave racionalnosti kapitalizma.«