Prazno besedičenje ali nakladanje nista zmeraj zadovoljiva izraza za to, kar avtor v knjigi obravnava. Gre za jezikovna, predvsem pa miselna skropucala, ki se vrez kančka sramu pretvarjajo, da nekaj pomenijo. Rezultat tovrstnega retoričnega onanatorstva je diskurz, ki marsikoga zavede do te mere, da podvomi v lastne mentalne sposobnosti razumevanja, četudi bi kritična analiza izgovorjenega ali zapisanega precej hitro pokazala, da bi morali biti bolj zaskrbljeni za tvorca takega besedila.

Ko smo izpostavljeni sranju, včasih enostavno zamahnemo z roko in se ne želimo ukvarjati s podrobno analizo v stavek nanizanih – in zelo pogosto celo slovnično pravilnih – povedi brez pomena. Res je, da tudi nimamo vsi dovolj razvitih sposobnosti analitičnega mišljenja in logičnega sklepanja ali pa se nam v danem trenutku zdi, da se ni vredno potruditi in porabiti veliko količino energije, da bi razvozlali pomen, za katerega, vsaj nekateri, morda celo čutijo, da ne bostaja.

V središču pričujoče knjige je razprava Harryja G. Frankfurta O sranju, v kateri avtor zapiše:

“Ena temeljnih značilnosti naše kulture, to vemo vsi, je velikanska količina sranja. Vsak od nas prispeva svoj delež. In vendar jemljemo takšno stanje kot samo po sebi umevno.”