Vsekakor je povsem samosvoj mislec in kritik sodobne arhitekturne ustvarjalnosti. Njegovo raziskovanje in kritični premislek današnje arhitekture sega preko meja tradicionalne arhitekturne teorije in se širi na druge umetniške zvrsti, predvsem na področje slikarstva, literature, poezije in filma, posega pa tudi v območje filozofije, antropologije, psihologije, v zadnjem času pa tudi na področja nevro znanosti. Prav zaradi širine miselnega horizonta, ki odlikuje teoretsko delo Juhanija Pallasme, je verjetno danes med njegovimi bralci več likovnih umetnikov, literatov, pesnikov, cineastov, kritikov in teoretikov sodobne umetnosti kot arhitektov.

Zadnja knjiga trilogije, z naslovom Utelešena podoba, je namenjena raziskavi kulture in narave umetniških podob in domišljije. V času poplave nasilnih komercialnih, spektakularnih, ikoničnih, pa tudi virtualnih podob, moramo, kot pravi avtor, »braniti osrednjo vlogo poetične in utelešene podobe pri vsaki umetniški izkušnji«.

Pallasmaa ugotavlja, da moč velikih umetniških del izvira iz človekovega eksistencialnega izkustva. Umetniška dela doživljamo s pomočjo poetičnih podob, ki združujejo različne vidike in razsežnosti doživetij v enkratno, ponotranjeno in s spominom obogateno entiteto. Takšne podobe imajo svoje življenje in svojo realnost in nastajajo s pomočjo nepričakovanih miselnih asociacij, ne pa s pomočjo racionalne in vzročne logike.

Podobe običajno razumemo kot vidne slike, vendar so poetične podobe veččutne in doživljamo jih na čustven in utelešen način. V tej luči, pravi Pallasmaa, tudi arhitektura ni le materialna gradnja, konstrukcija, ki služi določenemu namenu, temveč je tudi mentalni in emocionalni prostor, ki prispeva h kvaliteti naših življenj. – iz recenzije dr. Aleša Vodopivca

📌 Druge knjige tega avtorja:

• Oči kože,
• Misleča roka.