Še več, sklicevanje na izražanje lastnega jaza in paranoična iluzija o tem, da vemo, kdo smo, pomenita diskriminacijo določenih motenj, kjer je funkcija jezika razkrita v vsem njegovem bistvu, denimo shizofrenije. Ali ne drži, da ko govorimo ali poslušamo, predvsem haluciniramo?
Delo si tako prizadeva za preseganje pojmov, kakršna sta dialog in razumevanje, in za utiranje poti v povsem nova področja čudenja in odprtosti, tako do sebe kot do drugih – polja, ki ravno iz razloga, ker se ne podrejajo nobenemu nasilju, ne morejo biti definirana in ostajajo kot naloga bralcu.
»Indijsko božanstvo Šiva je uničevalec in stvarnik v en osebi. In prav v tem je moč pričujoče knjige. Z analizo in dekonstrukcijo vsega namreč odpira možnosti neštetih dialogov, ki se izmikajo vsaki preveč določeni strukturi, funkciji, socialnim pravilom, hkrati pa jo preveva pristno človeško hotenje. Radovednost in čudenje. Morda se bistvo nekoliko sokratovsko resnično skriva v nečem, kar je v drugem delu naslova – da vemo vsaj to, da se nikoli ne moremo zares razumeti.« (dr. Bojan Musil)
Aljaž Jelenko (1991) je študent psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Redno sodeluje s študentskim časopisom Tribuna in objavlja članke v reviji Filozofija na maturi, sodeluje pri vsebinskem vzpostavljanju novopečene revije mariborskih študentov psihologije, Psihološki inkubator, pisal je za Šolske razglede, aktiven pa je tudi na portalu mariborskih Zofijinih ljubimcev.