Pričujoče delo je že na prvi pogled edinstveno delo. Nedvomno ne toliko po svoji tematiki, saj se ukvarja z Mahlerjevimi simfonijami, za katere bi težko rekli, da so danes zapostavljene, odrinjene ali pozabljene. Nasprotno, gre za skladatelja, katerega dela so zlasti od zadnje tretjine prejšnjega stoletja naprej doživele izjemno razširjenost in priljubljenost tako med izvajalci kot tudi med poslušalci. Ne nazadnje pa se ta vse širša sprejetost kaže tudi v strokovni in znanstveni refleksiji, ki se sooča z Mahlerjevim opusom in nedvomno še posebej z njegovimi simfonijami.

Edinstvenost pričujočega dela torej ni toliko v predmetu, ki se mu posveča, kolikor v pristopu, ki na svojevrsten način odstira vpogled na eni strani v Mahlerjevo delavnico, v kontekst njegovega ustvarjanja, na drugi strani pa v razumevanje in interpretiranje njegovih del skupaj z poglavitnimi potezami interpretacijske zgodovine, ki opredeljujejo tudi naše današnje sprejemanje in razumevanje skladateljevega samosvojega ustvarjalnega pristopa.