Heretični empirizem: film in kinematografija

Izbor razprav iz zbornika, ki poleg filmskih prinaša tudi njegove lingvistične in literarne študije, zajema obdobje med letoma 1965 in 1971. To je čas, v katerem je podal svoje najizvirnejše teoretske uvide. V njih je razvil temeljne koncepte pojmovanja razmerja med filmom in svetom, utemeljenega zlasti na raziskavah specifičnih dejavnikov filmskega jezika in prvin kinematografske govorice. Z razdelavo lastne konceptualnosti in prevrednotenjem določene uveljavljene pojmovnosti, zlasti v opredeljevanju temeljnih razlik med kinematografsko in ostalimi umetnostmi, je zasnoval eno najbolj izvirnih teorij »nemimetičnega« filmskega realizma. Cineast je svojo »filozofijo filma in kinematografije« razvijal na temelju filmske semiologije, ki je prav v času nastajanja njegovih najbolj pronicljivih spoznanj doživljala silovit razmah.

Izbor prevedenih besedil spremlja izčrpna predstavitev cineastovega življenja in dela, ki jo podpisuje Majda Širca, ena najprodornejših poznavalk Pasolinijevega opusa in italijanske kinematografije.

Pier Paolo Pasolini (1922–1975) sodi med najpomembnejše, hkrati pa tudi najbolj samosvoje cineaste italijanskega in svetovnega avtorskega filma. Poleg nenadkriljivega opusa filmskih celovečercev ter kratkih igranih in dokumentarnih del njegova ustvarjalnost zajema tudi vrsto literarnih (proznih, pesniških in dramskih) besedil ter domala nepregleden niz kritiških, publicističnih in teoretskih premislekov umetnosti gibljivih podob. Očitno je torej, da njegovo celotno življenje in delovanje predstavljata predanost in posvečenost umetnosti in njenemu premišljevanju, s čimer se Pasolini uvršča med tiste redke, a zato toliko bolj dragocene avtorske osebnosti, ki jim uspeva združevati na videz tako nezdružljivi področji, kot sta umetniška praksa in njena refleksija. Zato se v zgodovino kinematografije z enako pomembnostjo kot denimo filmi Evangelij po Mateju, Ptički in ptičice oz. Salò ali 120 dni Sodome vpisujejo njegove razprave Film poezije, Zapisani jezik realnosti ali Teorija spojev.

Pier Paolo Pasolini (iz knjige):

»Naj bo torej jasno: moji poskusi, da bi značilnosti različnih filmskih del povzel v konceptu filma – po analogiji s tem, kar se je vedno delalo z »jezikom« in »govoricami« – niso podaljšek moje estetike, torej moje filmske »poetike«. Nikakor ne. Značilnosti moje slovnične raziskave o filmu imajo globok in kompleksen odnos – vendar resničen in zato tudi poenostavljen – z mojim pogledom na realnost, z mojo interpretacijo realnosti, torej z mojim odnosom do realnosti. Čeprav v resnici sploh nisem filozof, je to moja filozofija.«