Anja Medved (1969) in Nadja Velušček (1948) sta hči in mati, ki kot avtorski tandem delujeta že vse od leta 1998, ko sta za televizijo RAI posneli kratki dokumentarni film Cvetoča Brda. Njuno skupno ustvarjanje se je začelo v goriškem Kinoateljeju v Italiji, ki ga je leta 1977 ustanovil sociolog Darko Bratina, za katerega je bil film sredstvo poglobljenega spoznavanja družbe. Zaradi potreb čezmejnega sodelovanja je bil leta 2000 na slovenski strani v Nadjini hiši v Šmihelu ustanovljen tudi Zavod Kinoatelje. Nadja Velušček je pri snovanju programa Kinoateljeja sodelovala od začetka devetdesetih let, Anja Medved pa se je pridružila nekaj let kasneje, po zaključku študija gledališke in radijske režije na AGRFT. Zadnja leta ustvarjata v okviru zavoda KINOkašča/CINEMattic v Šmihelu pri Novi Gorici, kjer prenovljeno podstrešje postaja mikro kino. Nadja Velušček pri produkciji običajno opravlja terensko delo in vodi pogovore z ljudmi, medtem ko Anja Medved prevzema proces režije in montaže.
Iz besedila Roberta Kureta ob retrospektivi:
10. februarja 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, po kateri je goriški prostor razdelila ena od štirih različic meje. Kmalu zatem, 18. aprila 1947, je Komunistična partija Jugoslavije sprejela odločitev za gradnjo Nove Gorice. Dobrega pol stoletja kasneje, v noči iz 30. aprila na 1. maj 2004, je Slovenija uradno postala članica Evropske unije, prostor, kjer je potekala meja med staro in Novo Gorico, pa je dobil ime Trg Evrope. Zapornice so bile dokončno odstranjene 21. decembra 2007, ko se je Slovenija pridružila schengenskemu območju. To so ključni datumi, v okviru katerih se gibljeta filma Mesto na travniku, posvečen zgodovini Nove Gorice, in Spovednica tihotapcev, kjer ljudje obujajo spomine na prostor, zaznamovan z mejo.
Ukinitev meje 21. decembra 2007 je bila povod za organizacijo t. i. »spominodajalskih akcij«. V okviru Kinoateljeja je Anja Medved v prostore mejnega prehoda na Erjavčevi ulici, kjer je danes Carinarnica, povabila ljudi, da prinesejo določeno fotografijo in ob njej povejo spomin na mejo oziroma tihotapljenje blaga čeznjo. Do leta 2018 je organizirala še pet spominodajalskih akcij na različne teme.
Dokumentarni videoesej Mesto na travniku se odpravi še dlje v zgodovino in raziskuje nastanek Nove Gorice sredi ničesar kot veliki projekt nove socialistične države. Pripoved o mestu nima svojega protagonista, kar izraža tudi filmska struktura, v kateri se dinamično množijo različni glasovi in se prepletajo z arhivskim materialom.
Če je v Mestu na travniku govor oseb prepleten z arhivskim materialom in posnetki Gorice, je po drugi strani Spovednica tihotapcev – tudi v okviru spominodajalskih akcij – edini film avtorice, ki govor oseb in arhivsko podobo eksplicitno loči: arhivska podoba pride šele za pripovedjo v Carinarnici in se tako osvobodi glasu, ki bi jo interpretiral, s tem pa zaživi neko svoje življenje, podloženo z zvočno krajino. Iz ilustrativnega gradiva se spremeni v poetično impresijo.
