Poslušajmo filme: Evropska filmska glasba 1987 – 2017

Filmsko glasbeni duel, ki izhaja tako iz filma kot iz glasbe, prinaša pregled glasbeno filmske dejavnosti na področju evropskega filma, njegovih skladateljev in skladateljic in podeljenih nagrad EFA (=Evropske filmske akademije; 1988 →) za izvirno filmsko glasbo, imenovane Felix.

Evropski film v nasprotju z drugimi svetovnimi produkcijami predstavlja večinoma avtorski film v njegovi najboljši in najbolj občutljivi umetniški dikciji, da o zvoku in njegovi glasbi niti ne govorimo. Gre za avtorjevo 5. tovrstno nadaljevanje in predstavlja esejistični pregled zadane tematike filmskega ustvarjanja od leta 1986 do 2016 v Evropi: Benetke, Berlin, Cannes, …, kar pa že pomeni sam tovrstni, evropski vrhunec.

Pričujoči pregled tovrstne glasbeno filmske dejavnosti predvsem opozarja na naslove, ki so se v času (1986-2016) vrteli v evropskih filmskih gledališčih, venomer pa opozarja na več kot enakovredno vlogo glasbene umetnosti v (zvočnem) filmu. Za razliko od nepreseženega (ameriškega) Hollywooda (Bollywooda) in vedno bolj agresivne kitajske filmske produkcije, evropski film v glavnem predstavlja avtorski film v njegovi najboljši in najbolj občutljivi umetniški dikciji, da o zvoku v njem in njegovi glasbi niti ne govorimo.

Ukvarjanje z zvokom in posledično z glasbo je danes žal mnogokrat samoumevno, saj lahko vsakdo z njima počne, karkoli pač že hoče; saj obstajajo računalniški programi, ki delajo vse sami, njihovi uporabniki pa se lahko temu samo čudijo in hkrati veselijo izdelkov. Žal prevečkrat prav to postaja standard, ko filmski studii kupujejo in zahtevajo takšne cenene izdelke. Mnogi v tem niti ne opazijo, da je za vsem tem samo igrača, računalniška simulacija in ceneni zvočni trik.

Na vse to je že pred več kot pol stoletja opozarjal mislec, veliki nemški sociolog, muzikolog, glasbeni kritik in skladatelj Theodor Wiesengrund Adorno (1903-1969), ki ga še danes pozna, bere in razume malo ljudi. Morda je prav zato ukvarjanje z zvokom in posledično tudi z glasbo tako postalo skoraj nekakšno preigravanje možnosti, ki jih takšni programski paketi nudijo – in pri tem se, vsekakor, pozablja na tisto, kar bi morali imenovati »vednost« o nečem – v tem primeru pač vednost o zvoku, ob tem pa vednost o glasbi, o njeni zgradbi, vsebini, obliki in namenu.