Slovensko ljudsko balado komparativno primerja z umetno balado, ukvarja pa se tudi z literarizacijo balad ali baladnih tem. Ponovno presoja domače in tuje teoretske in metodološke premisleke o tem enigmatičnem žanru in ponuja nove odgovore na vprašanja o njegovi definiciji, tipologiji, značilnostih, specifičnostih in univerzalnostih. Zasnovana je kot kombinacija identifikacijskega in interpretativnega postopka in tekstne analize ter temelji na folklorističnih in medbesedilnih toretskih izhodiščih, pri tem pa za izhodišče vzame izbrane primere posameznih balad od Lepe Vide in Kralja Matjaža, prek Ribe Faronike, Godca pred peklom, Desetnice, Mrtvaške kosti, Marije in brodnika, pa vse do Lovčevega pogreba. Slovensko ljudsko balado prikazuje kot del ogromnega ustvarjalnega kontinuuma, ki lahko pokaže izročilno, umetniško in estetsko ter emotivno vrednost. Za tiste, ki balade pojejo in za tiste, ki jih poslušajo ali berejo.