Kadar govorimo o političnem gledališču, imamo ponavadi v mislih gledališče, ki je glasno, ki intervenira in nagovarja, v knjigi pa gledališke politične geste nastopijo predvsem v molovskem načinu. So mikropolitične prakse, serija naključij in časovnih intenzitet, ki jih moramo vedno ugledati, prakticirati in misliti v njihovi singularnosti.

– Bojana Kunst, odlomek iz spremne besede

Če je mesto političnega zavzetja in odpora, na katerem delujejo sodobna gledališča, odnos subjekta z lastno potencialnostjo, z imanentnim življenjem, ki ga predstavlja, z nečloveško zmožnostjo, ki jo predstavlja, potem lahko razumemo »trenutek političnega« kot prekinitev, ki se zgodi v »času-zdaj« – »imanentnem času minimalne razlike«, času med bivanjem subjekta in njegovim potencialom. Vsako sodobno gledališko delo, ki s profanacijo rabe oblik skupnega zasuče naše miselne in zaznavne navade, odpre časovnost mogočega »novega začetka«.

– Mala Kline, Gledališča potencialnosti