V prvi slovenski knjižni izdaji se avtorica predstavlja z dvema novelama. Rokopis, s poznejšim naslovom Videti žensko (1929), spada med zgodnja avtoričina dela, nastala še pred objavo romanesknega prvenca Freunde um Bernhard (Bernhardovi prijatelji, 1931). Besedilo je po odkritju spremenilo recepcijo in interpretacijo njene lezbične literature. Pred objavo teksta je namreč veljalo, da je avtorica v svojih delih homoseksualnost tematizirala le prikrito, v tej noveli pa je že kot enaindvajsetletnica ustvarila premišljen in artikuliran literarni coming out. Lirični noveli, napisani leta 1933 v avtoričinem ‘berlinskem obdobju’, zaradi vzpona nacizma in takrat necenjenega intimizma recepcija in distribucija nista bili naklonjeni. Pisateljica pa je bila prepričana, da »glavna napaka« negativne kritiške obravnave pripovedovalčeve ljubezni do kabaretistke Sibylle tiči v tem, da »dvajsetletni pripovedovalec ni mladenič, temveč dekle«. Obe noveli, napisani v jasnem, minimalističnem slogu s svojevrstno zvočno strukturo, preveva mladostniška sla po ‘nevarnem’ življenju in njegovih posledicah: izčrpanosti, utrujenosti, osamljenosti in odtujenosti. Protagonisti so androgina bitja z ozkimi rameni in boki ter žarečimi očmi, »ki so po pogumu in ponosu podobni dečkom«.