To je melanholična zgodba o že priletnem vozniku turističnega avtobusa, ki se med vožnjo spominja časa takoj po vojni, ko je – osemleten deček – skupaj z mnogimi drugimi bolniki, ki so si med vojno nakopali jetiko, pristal v sanatoriju. Njegove spomine ožarja podoba kakih deset let starejše Lilo, ki postane sidro njegovega rosnega otroštva.

Na stara leta se izmenjuje s podobo njegove medtem že umrle žene Trude, vse skupaj pa zaokrožuje v sentimentalno inventuro svojega mirnega, skromnega, preprostega, a kljub temu povsem zadovoljnega in polnega življenja. »Kot nekakšna hvaležnost je, da je v življenju doživel nekaj, kar bi lahko, če bi se znal izraziti, imenoval sreča.«

O avtorici:

Christa Wolf (1929–2011) je eno največjih imen povojne (vzhodno)nemške literature. Bila je članica vladajoče komunistične partije in tudi po združitvi Nemčije še zagovarjala pravilnost humanistične-komunistične ideje, zaradi česar je bila tako pod režimom kot v demokraciji predmet številnih kritik.

V svojih delih kritično obravnava vojne te-me in odtujenost modernega življenja v razdeljeni domovini, pogosto pa s poudarjanjem ženske perspektive vnaša v pripovedi dodatno noto kritike patriarhalnih struktur oblasti in nasilja, ki so ustaljene v povojni družbi. Doslej so bile v slovenščino prevedene njene knjige Premišljevanje o Christi T. (1974), Kasandra (1989) in Razdeljeno nebo (2010).