Njegove zgodbe govorijo o samoti in bizarnosti človeka v odmaknjenih pokrajinah onstran središč civilizacijskih dogajanj, v svetu, ki še najbolj spominja na kraj v ameriško-mehiški puščavi. Márquezov svet, minimaliziran na položaje junakovih rok in nog, na smer pogleda in pot potne kaplje na obrazu. Fantastičnost in preprostost življenja, ki je v puščavi izolirana na vsakdanjosti, skrivnosti in hrepenenja. Tam je konec sveta, tu je senčna črta, ki kot da ločuje svet otrok od sveta odraslih. Otroke privlači skrivnost, odrasle prekletstvo. Ženske dišijo zatohlo ali sveže, moški so nebogljeni. Prašna brezčasnost, izgubljena pod nebom, ki ni popolnoma prazno.