Charlie Chaplin in Winston Churchill sta resnično bila prijatelja. Michael Köhlmeier iz tega zgodovinskega dejstva ustvari izjemen roman, ki se sprehaja po tanki meji med resničnostjo in fikcijo. Njegova pripoved ne želi napisati biografije, temveč raziskati, kaj bi si lahko dva izjemna človeka povedala, ko so ugasnili žarometi in politični govori.

Oba spremlja »črni pes« – izraz, s katerim je Churchill poimenoval svoje depresivne epizode. Prav ta skupna izkušnja ju poveže v nenavadno prijateljstvo. Drug drugemu obljubita, da bosta vedno priskočila na pomoč, kadar bo eden izmed njiju začutil, da ga tema vleče proti obupu. V njunih srečanjih se prepletajo razmisleki o umetnosti, politiki, vojni, humorju, ustvarjalnosti in življenju samem.

Köhlmeier spretno združuje preverljiva zgodovinska dejstva z domišljijskimi prizori, zato bralca ves čas vabi k razmisleku o tem, kje se konča zgodovina in začne literatura. Iz zgodovinskih dejstev in domišljije ustvari zelo posebno literarno pripoved o prijateljstvu, melanholiji, humorju in zgodovini 20. stoletja. Prav zaradi tega velja za eno avtorjevih najbolj izvirnih del, ki je zelo odmevalo v nemško govorečem prostoru.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• zgodovinski romani
• Charlie Chaplin
• Winston Churchill
• literarni romani z zgodovinskim ozadjem
• sodobna avstrijska književnost

✍️ O avtorju:

Michael Köhlmeier (1949) je eden najuglednejših sodobnih avstrijskih pisateljev, esejistov in pripovedovalcev. Mednarodno prepoznavnost je dosegel z romani, v katerih prepleta zgodovino, mitologijo in sodobnost, znan pa je tudi po svojih interpretacijah antičnih mitov in svetopisemske tradicije. Njegova dela so prevedena v številne jezike in redno nominirana za najpomembnejše nemško govoreče literarne nagrade.

Mnenje o knjigi:

Francozi pa tudi Nemci so mojstri literarnobiografskega žanra, pri katerem za osnovo vzamejo resnične osebe in/ali dogodke, potem pa jih literarno prekvasijo na izviren način ter bralcu postrežejo s pravimi pripovednimi in izmišljijskimi bravurami. Tako smo nedavno lahko brali novo knjigo Laurenta Bineta Sedma funkcija jezika, v kateri se je lotil francoskih strukturalistov, zdaj pa je izšel podobno – seveda s povsem drugo vsebino – zastavljen roman nemškega pisatelja Michaela Köhlmeierja (1949), ki ga v slovenščini že poznamo po nekaj knjigah (denimo Köhlmeierjeve antične pripovedke). Köhlmeier je v romanu Gospoda na obali na izviren način povezal dva velika Angleža: znamenitega filmskega igralca in režiserja Charlieja Chaplina in ključnega angleškega državnika 20. stoletja Winstona Churchilla. Srečata se na družabnem srečanju v Ameriki ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, med katerim ugotovita, da imata kar nekaj skupnega, med drugim to, da že od mladosti razmišljata o samomoru. Nato pa avtor v prepletu resničnih dogodkov in dodane, izmišljene realnosti (recimo s citiranjem knjig, ki ne obstajajo) obdela obdobje nekako do začetka druge svetovne vojne, ko je Churchill postal ministrski predsednik, ki se je uprl Hitlerju in Nemcem, medtem pa je Chaplin to naredil na svoj filmski način z Velikim diktatorjem. Izvrstno! – Samo Rugelj, Bukla 143