Delno ga je tudi ukinitev te in še nekaterih spletnih strani vzpodbudila k objavi zgodbe. Tako se lahko bralci vsaj za to obdobje seznanijo z aktivnostmi Slovenskega društva Cankar iz Sarajeva. Objavljene fotografije so del avtorjevega bogatega arhiva.

O avtorju:

Samo Čolak, rojen 1969. v Celju. Otroška in šolska leta sem preživel na Kozjanskem, v Celju in na koncu v Rogaški Slatini, kjer živim še danes. Po poklicu komercialist, vendar sem na svoji službeni poti vijugal skozi razna področja: veleprodaja, carina, vodenje bencinskega servisa, zavarovalništvo, vodenje projektov, v kulturi (načrtovanje – organizacija – izvedba kulturnih dogodkov) ter varovanje ljudi in premoženja. Iz poslovnih in osebnih razlogov sem sprejel izziv in preživel sedem pestrih let v tujini. K pisanju so me pred leti navdihnile fotografije, ko sem pregledoval albume iz družinskega arhiva. Moj moto, na katerem gradim pripovedi, je še vedno; »da se ne pozabi«.

Odlomek:

Mi, ki smo nekoč živeli v SFRJ, mogoče malo drugače od sedanjih generacij gledamo na sklepanje prijateljstev ali zakonskih zvez s posamezniki iz ex. jugoslovanskih republik. To ni nostalgija za preteklim časom ali nekdanjo skupno državo, ampak preprosto dejstvo, da smo se bolje poznali. Seveda je k temu pripomogla tudi centralna oblast, ki se je nahajala tam dol v Beogradu. Ne bom sedaj navajal že mnogokrat opisane teme, da so bile močno povezane sindikalne organizacije širom po bivši državi, da so imela podjetja svoje počitniške domove na jadranski obali, niti o priseljevanju delavcev iz južnih republik v Slovenijo. Republika Slovenija je pač bila najbolj gospodarsko razvita in najbolj napredna na raznih področjih. Imela je najboljši življenjski standard in bila najbližja po mentaliteti zahodnoevropskim državam ter najmanj jezikovno razumljiva ostalim republikam. Slovenci smo bili vedno malo drugačni od ostanka nam bivše države. Da to drži kot pribito, sem kasneje po mnogih letih občutil na svoji koži.