Bralci najprej spoznamo Luz Acaso, ki jo je k obisku Literarnih delavnic spodbudil oglas za pisanje biografij, in Álvara Abrila, ki je pri dvajsetih objavil romaneskni prvenec, potem pa svojo ustvarjalno krizo kompenziral s poučevanjem kreativnega pisanja. V času, ko „sta se njuni življenji prepletli kot dve niti v žepu”, Abril predava o oblikovanju literarnega lika, Luz Acaso pa je, kot izvemo pozneje, „mojstrsko ustvarila svojega: kot Penelopa je ponoči parala identiteto, ki jo je tkala podnevi”, saj se vsaka zgodba, ki jo je prejšnji dan kot resnično povedala svojemu biografu, naslednji dan izkaže za izmišljeno.
Vdova, mlada mati, ki se je odpovedala otroku in ga dala v posvojitev, ženska, ki okreva po operaciji odstranitve maternice, prostitutka (sami ženski liki brez zrcala, v katerem bi se ugledala njihova ženskost), ki tako kot Penelopa skušajo ustaviti čas, se namreč izkažejo kot različne oblike praznosti iztekajočega se življenja in hkrati kot mreža, da se to le ne bi končalo povsem zaman. Pri spletanju mreže ob Abrilu in pripovedovalcu – enemu od literarnih likov v romanu – sodeluje tudi María José, dekle, ki nosi prevezo čez desno oko, da bi lažje ugledalo levo resničnost, z levo roko napisalo roman.
Zapleti se poglabljajo in bralca ovijejo v pajčevino osamljenosti in razočaranj, ki jo s svojimi prizadevanji počasi predejo protagonisti, obenem pa nam zastavljajo vprašanja o pravi oziroma lažni naravi želja, o obsedenosti, strahu pred neznanim in dvomih, ki izvirajo iz preteklih izkušenj.
O avtorju:
Juan José Millás, ugledni sodobni španski pisatelj in novinar, se je rodil leta 1946 v Valenciji; od zgodnjega otroštva živi v Madridu, kjer študira književnost in filozofijo, vendar po tretjem letniku zapusti frankistično univerzo in se preživlja z različnimi poklici. Po neobjavljenem romanesknem prvencu, na katerega je močno vplival Cortázar in nasploh eksperimentalizem z začetka sedemdesetih let, je že s svojim drugim romanom, Čuvar so sence (Cerbero sin las sombras, 1975), ki priklicuje svetove Dostojevskega in Kafke, osvojil tako srca kritikov kot tudi nagrado Sesamo.
Pod okrilje ga vzame ugledna založniška hiša Alfaguara, pri kateri objavi naslednje štiri romane; posebej odmeven je Ponaredek (Papel mojado, 1983), ki postane Millásovo najbolj priljubljeno delo med bralci. Ponaredek je pravzaprav mladinsko besedilo, napisano na pobudo založbe Anaya, ki podobno kot (istega leta objavljeno) Ecovo Ime rože v postmodernistični maniri zgodbe v zgodbi sprevrača žanrsko shemo detektivke in briše meje med (protagonistovo literarno) resničnostjo in fikcijo. Metafikcija, sprevračanje žanrskih shem in vprašanje identitete so poglavitne Millásove teme.
Med triintridesetimi objavljenimi knjižnimi naslovi prevladujejo romani, čeprav je izdal tudi nekaj zbirk kratkih zgodb. Tako in drugače ga zanima tudi španska stvarnost: pisal je o položaju žensk v sodobni družbi, objavil več knjig fotografij, oktobra 2012 pa je izšla tudi knjiga njegovih najboljših reportaž. Vse od osemdesetih let sodi med vodilne španske kolumniste (med drugim piše tudi za časnik El País). Tematiziranje prestopanja meja med literaturo in novinarstvom je rdeča nit nekaterih njegovih romanov (Ženski v Pragi, 2002; Svet – El mundo, 2007), prav tako zanimiva pa je njegova iznajdba posebnega žanra „člankozgodb” (articuentos), katerega glavna značilnost, kot napoveduje že skovanka, je prelivanje novinarske kolumne in kratke zgodbe.
Do sedaj je Millás objavil nekaj čez 30 knjižnih del, ki so bila prevedena v več kot 20 jezikov. Je prejemnik nekaterih najvidnejših španskih literarnih nagrad (Sesamo, Nadal, Primavera, Planeta, Premio Nacional de Narrativa idr.).
