Nato predstavi čas, plodovitega delovanja in sodelovanja, ki ga je preživela v različnih skupnostih v nekdanji Jugoslaviji, kjer je desetletja uživala podporo vseh svojih predstojnikov. Nenadoma pa je bila iz njej neznanega in nikoli pojasnjenega razloga iz Jugoslavije premeščena v Rim, kjer so jo v času slovenske pomladi iz Gibanja odslovili.

V drugem delu knjige Sledovi luči in teme se avtorica podrobneje posveti življenju v prisilni osamitvi zunaj skupnosti. Spregovori o izzivih, pred katerimi se je znašla, o svojem prizadevanju za dialog z Gibanjem in za povrnitev dobrega imena ter o svojem delovanju v Cerkvi na Slovenskem. Hkrati pa opisuje tudi duševno trpljenje, ki jo je v tem obdobju spremljalo, ki je skupno vsem žrtvam zlorab in ki je nekatere privedlo celo do samomora, a je ta tema žal tudi v Cerkvi premalo poznana in priznana.

Avtorica piše brez zamere. Očitno si prizadeva, da bi tudi njena boleča izpoved prispevala k dialogu med njo in vodstvom Gibanja fokolarov. Obenem pa želi prispevati tudi k razkrivanju sistemskih vzrokov za zlorabe v Gibanju, ki v zadnjih letih po vsem svetu vedno bolj prihajajo na dan.

Avtoričina želja je, da bi se zlorabljeni končno zavedeli, da so žrtve – sama je za to potrebovala desetletja – in da bi se osvobodili občutka krivde, ki so ga nanje preložili njihovi zlorabitelji. Predvsem pa je glavno sporočilo knjige Sledovi luči in teme njeno pričevanje, da je kljub neizmerno težki preizkušnji mogoče ohraniti in celo okrepiti vero in upanje in ljubezen!

“Prepričana sem, da je večina ljudi, ki so svoje življenje posvetili Bogu v Gibanju, ki mi je toliko pomenilo, dobrih in poštenih. Tudi tisti, ki so nas zlorabili, so verjetno na začetku hoteli dobro. Toda ko so prišli na odgovorna mesta, so se podredili sistemu in slepo služili njemu, namesto da bi služili Bogu.”

Odlomek iz knjige:

Jezusova ljubezen, ki sem jo izkusila ob stiku s skupnostjo Marijinega dela, je popolnoma osvojila moje srce. Do tedaj sem namreč mislila, da je moje življenjsko poslanstvo, da si ustvarim družino, ki bo ognjišče topline, dobrote in ljubezni, po kateri hrepeni vsako človeško srce. Toda potem ko sem doživela ljubezen Stvarnika in Izvira sleherne ljubezni, mi je postalo jasno, da se nobena, še tako lepa in plemenita človeška ljubezen, ne da primerjati z Božjo in da me nobena ne bo mogla tako izpolniti, kot sem izkusila, da me lahko Njegova. Njegovo vabilo »hodi za menoj«, je odmevalo v mojem srcu in odzvala sem se. Bogu, ki me tako zelo ljubi, da je zame daroval svoje življenje, sem se odločila podariti svoje kot Bogu posvečena fokolarina v Gibanju fokolarov.

Ime ‘Marijino delo’ me je privlačilo in mi dajalo občutek varnosti in gotovosti, da bo Marija vedno bdela nad menoj. Fokolarine v Trstu so z veseljem sprejele mojo, sicer pričakovano, odločitev in mi pomagale urediti vse potrebno, da sem se odpovedala službi, družini in domovini ter se 31. oktobra 1968 preselila v fokolar v Trst na via Matteotti.

Mnenja o knjigi:

• “V dveh dneh sem prebrala knjigo in komaj čakala, da mine, ker sem zraven tako trpela. Zgodba mi je razkrila večplastnost čustvenega in duhovnega zlorabiteljstva, kar je pomembno tudi za moje življenje. Sprevrženo je, Dragica, kar so počeli z vami, dolgujejo vam rehabilitacijo in opravičilo.” – Nataša Konc Lorenzutti, igralka, pisateljica in pesnica
• “Dragica Čepar, pokončna, zaupanja vredna žena iz Božjega ljudstva, je doživela strašne stvari, ki so bile posledica teptanja s strani nedotakljivega monstruma znotraj katoliške Cerkve. To jo je skoraj spravilo v grob. Po zgledu Božje služabnice sestre Lucije iz Fatime (1907–2005) se je zatekla k brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Potem ko je preteklost pustila za seboj, ne da bi dosegla popravo krivic, v svoji knjigi mirno in brez zagrenjenosti razkriva, kaj ji je uničilo življenje. Prav v tem je njeno preroško pričevanje za današnji čas krize. Preberimo ga. Naj prinese duhovno korist vsej Cerkvi in vsakemu krščenemu verniku.” – p. Pierre Vignon, duhovnik škofije Valence (Francija)
• “Še najbolj pa mi je v veselje, da sem lahko iz prve roke kupila tvojo knjigo. Težko ti opišem, kaj vse doživljam ob branju. Vse skupaj se mi zdi, ali je vse to in tako sploh mogoče. Občudujem neverjetno vero in predanost Kristusu in Mariji in odločnost služiti Cerkvi kljub vsemu, kar si doživela. To je pričevanje za današnji čas, kaj pomeni ostat zvest večnim zaobljubam, pa naj si bo v cerkvi ali pa v zakonu.” – M. S.
• “Upam, da bo ta knjiga postala orodje zdravljenja za ljudi, ki so utrpeli podobne situacije, in tudi kot preventiva, ki bo navdihnila druge, da preprečijo podobne zlorabe ter da iščejo in pričujejo za pravico in resnico.” – p. ddr. Hans Zollner, SJ, direktor Inštituta za antropologijo, Papeška univerza Gregoriana (Vatikan)
• “Taka pričevanja so nujna, ker nas ohranjajo budne, da zlorab v Cerkvi ne doživljamo senzacionalistično oziroma da po prvih informacijah in bolečini na zlorabe ne postanemo imuni. In da imamo vedno v mislih, da s tišino ob zlorabah ne branimo Cerkve, ampak storilce ter da jim naš molk omogoča prostor in svobodo, ki bi jo sicer v družbi težko dobili. Ko molčimo, mi rušimo Cerkev. Če jo želimo ščititi in graditi, moramo nasilje detabuizirati, o njem odprto govoriti in sprejeti potrebne ukrepe za njegovo preprečevanje.” – dr. sc. Jadranka s. Rebeka Anić, znanstvena svetnica, Inštitut za družbene vede Ivo Pilar – Področni center Split (Hrvaška)

O avtorici: 

Dragica Čepar je posvečena fokolarina, članica Gibanja fokolarov. Potem ko je leta 1968 vstopila v Gibanje in leta 1979 napravila večne zaobljube, so jo predstojniki po več kot dvajsetih letih življenja in dela v skupnosti brez pojasnila postavili na cesto. Vendar je vseeno našla moč, da se je postavila na noge, si uredila življenje in ohranila vero, upanje in ljubezen.