Njeno vsakdanje življenje predstavljajo ulica, pohajkovanje po slikovitem Kanalu ob Soči in druženje, v čustveno otopelem domu pa knjige ter zatekanje v sanjski svet. Kljub osamljenosti in temu, da se mora sama soočati z življenjskimi izzivi, deluje kot »vračajoči se možiček« na vzmeti, ki se vedno, tudi če je prevrnjen, postavi v pokončni položaj. Ko v življenju doseže vse, kar je v mladosti želela, spozna, da s tem ni našla sreče, ampak potrebuje najti še vse izgubljene delčke sebe.

Pripoved je, kljub teži danih razmer, prežeta z duhovitostjo, pisanimi otroškimi prigodami in premišljeno zrelo refleksijo, ki ji daje poseben motivacijski in navdušujoč značaj.

Spremna beseda Katje Kogej:

Prvenec Marjane Sitar Malič (1969), zapovedan v globoki meditaciji, je resnična in predvsem iskrena pripoved o odraščanju, ki ga je zaznamovala očetova smrt pred njenim rojstvom. Knjiga, v kateri avtorica niza spomine, od tistih najzgodnejših do danes, je pristen dokument tenkočutnega otroka, ki v svoj dnevnik zapisuje vse. Iščoč toplino, srečo in sonce, ki jih ne najde tam, kjer bi jo najprej moral, prehodi dolgo pot od zloma samopodobe do samorazvrednotenja v vseh možnih odtenkih. Zaradi okolja, ki ga obdaja, so posledice še težje. Neuspehi in druge težave se nizajo in stopnjujejo, iskanje se sprevrača v vztrajno beganje od knjige do priročnika, od delavnice do terapije, od terapevta do zdravnika, dokler nazadnje ne najde izkušene pomoči in prave rešitve. Dolga pot od otroškega čutenja preko mladostnega ne-čutenja do odraslega ponovnega čutenja je poplačana, čeprav terja svoj davek.

Brez dvoma dragoceno branje za vse iskalce sonca, pa tudi terapevte, ki vedo, da sta duša in telo nerazdružljiva, da človekovo telo odreagira na biološki čut oz. prepričanja in da je še kako pomembno, skozi kakšna očala vidimo svoj svet, še posebej v otroštvu. Branje prinaša še en, resničen dokaz, kako ključno je gnezdo, v katerem se koti naš odnos do sebe in sveta in iz katerega izvira vse, ko skozi življenje lovimo ravnotežje med zdravjem in “boleznijo”. Ko namreč najdemo pogum za resnico, najdemo tudi moč za pravo pot do rešitve.

In ko se ključne vloge postavijo na svoje mesto, ko v srcu zatrepetata samo ljubezen in hvaležnost, zasije sonce in orkester končno lahko zaigra.

O avtorici: 

Marjana Sitar Malič, (1969), sicer magistrica prava in managementa nepremičnin, je mladost preživela v slikovitem Kanalu ob Soči, kjer se odvija pretežni del dogajanja iz povsem avtobiografske knjige. Samoraziskovanje in samospoznavanje jo pritegujeta od študentskih let, rada piše in opazuje. Njena strast, ki se ji posveča praktično vse življenje, je raziskovanje človekove notranjosti in medsebojnih odnosov nasploh. Knjiga Zaigraj, orkester! je njen prvenec, nastal po notranjem vzgibu in resnični osebni zgodbi.