Z umeščanjem te v odnos do osrednjih teorij MO, tj. (neo)realizma in teorije racionalne izbire, je Wendt prispeval k ontološki (racionalizem vs. konstruktivizem) in epistemološki (pozitivizem vs. postpozitivizem) razpravi v MO. Z družbeno teorijo Wendt opredeli oba elementa mednarodne politike, tj. delovalce – države in strukturo mednarodnega sistema. Interesi držav, kot so razvidni iz njihovega delovanja, niso le racionalni odziv na objektivne okoliščine, temveč so družbeni konstrukt, izhajajoč iz identitete držav, kot se ta oblikuje v procesu konstitutivnih in vzročnih učinkov strukture mednarodnega sistema.

Mednarodni sistem avtor utemelji z ravnjo mikrostrukture meddržavnih interakcij ter makrostrukture, tj. kulture, ki se poustvarja kot samoizpolnjujoča se prerokba v treh oblikah, tj. hobbesovski, lockovski in kantovski. Wendt premišljuje tudi o možnostih spremembe kulture, ki pomeni udejanjanje in postopno ponotranjanje zahtevnejše konstitutivne mednarodne norme (vloge) države, tj. tekmeca namesto sovražnika in prijatelja namesto tekmeca; pri tovrstnem družbenem učenju držav kot ključne izpostavlja zunanjepolitične odločevalce.