Za tvorca teorije performativnosti (in teorije govornih dejanj), verjetno najbolj znane in najbolj razširjene teorije. jezikovne pragmatike, sicer velja angleški filozof John L. Austin, »odkrili« pa naj bi jo – vsaj tako pravijo – v petdesetih letih 20. stoletja. Knjiga Čas in dejanje v jeziku prepričljivo, predvsem pa podprto z dejstvi dokazuje, daje teorijo performativnosti, v vseh podrobnostih in z vsemi pogoji in kriteriji uspešne (»posrečene«) rabe, prvi formuliral prav slovenski jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec. Njegova teorija performativnosti je (bila) pravzaprav stranski proizvod povsem slovnične debate med slovenskimi jezikoslovci tedanjega časa, namreč več kot tridesetletne polemike o pravilni rabi glagolskega vida.