Mama hčerki

Deklica je nekoč spraševala. Mama pa je takrat odgovarjala kot pač odgovarjajo odrasli, ki se jim vselej nekam mudi in nimajo časa za »otročje« reči. Hči je medtem zrasla, v tem času pa je osebnostno rasla tudi mama. Danes vidi svojega otroka z drugačnimi očmi.

»Kar bi hčerka morala slišati, pa ji mama takrat ni znala ali ni zmogla povedati.«

O avtorici: 

Lucija Čevnik je doktorica socioloških znanosti, profesorica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka, mentorica in svetovalka za reševanje nezdravih odnosov ter celjenje ranjene samopodobe. S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami, pridobljenimi z neposrednim delom z mladimi, pomaga reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Neredko se dogodi, da vsaka generacija govori »svoj jezik«, kar ustvarja prekinjeno komunikacijo in konfliktne odnose med njima. Takrat priskoči na pomoč in »prevaja« jezik mladih v jezik njihovih staršev ter zahteve in želje staršev v razumevanje njihovih otrok.

Izvaja tudi osebna svetovanja, predavanja in delavnice, na katerih uči mlajše generacije razvijati pozitivno samopodobo, zdrav odnos do telesa ter pomaga pri bolečem soočanju z globinami notranjih strahov, ki nam ves čas tiho prišepetavajo, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri, dovolj lepi, dovolj pametni. Da preprosto nismo dovolj, da bi bili ljubljeni, sprejeti in uspešni. Navdihuje, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.

Odlomek iz knjige: 

Mamica, kako vem, katero pot izbrati? Katera je prava?

Punčka moja, vsaka pot, ki jo želiš prehoditi, je prava. Ni pa vsaka pot, na katero stopiš, lahka. Lahko ima veliko vzponov in še več spustov, preden prideš do cilja. Je pa naporna pot precej bolj osvobajajoča in osebno izpolnjujoča od lažje izbire. Na katerokoli pot se že podaš, vedi, da je na vsaki mnogo preizkušenj in križišč.

Vedno lahko zaviješ z nje, si spočiješ ali pa greš tudi nazaj, če ugotoviš, da ni prava zate in ne vodi tja, kamor si želiš priti. A zapomni si, punčka moja zlata, ti si tista, ki odloča o svoji poti. Ti izbiraš tempo in ne ljudje, ki kdaj hodijo ob tebi. Če misliš, da si izbrala pravo smer, hodi naprej, četudi se bodo tvoji sopotniki spotikali, ustavljali, omagali ali skrenili z nje. Vsak ima svojo pot. Sopotniki so lahko blagoslov ali pa neznansko breme. Dobro premisli, kdaj je vredno prilagoditi tempo in se ustavljati in kdaj je bolje vzeti pot pod noge in iti naprej sama.

Punčka moja, imej v mislih, da je pot sama že tudi cilj. Potuj nalahno, sproščeno, raziskujoče in ljubeče do vsega in vseh, ki jih srečaš na poti. Nikoli pa ne pozabi, kam greš, kje je tvoja smer. Če ne veš, kam si namenjena, ne boš nikoli mogla prispeti (do cilja). Brezciljnost hitro postane tesnobna in depresivna.

Želim si, da hodiš ob meni, a nikar ne ubiraj mojih korakov. Zavedaj se svoje vrednosti in predvsem ceni to, kdo si. Samospoštovanje in samozavest naj ti služita kot notranji kompas in te intuitivno usmerjata, da izbereš pravo pot. Pravo zase. Četudi bo kdaj neizmerno težka ali pa bo na njej kdaj treba celo stopiti kakšen korak nazaj. Drži smer. In hodi z vzdignjeno glavo.