Na vsakem ovoju je zapisan motiv z letnico, kar odraža skrben pristop zbiralca, na hrbtnih straneh nekaterih končnic so nalepke, na katerih so najverjetneje podatki o njihovih nahajališčih. Zapisani motiv ji je bil izhodišče za nadaljnje raziskovanje vsebine vsakega posamičnega motiva. In nastalo je sto trideset zgodb. Domislila se jih je na podlagi študija široke palete virov, ki obsegajo strokovno literaturo, teološka besedila in razlage, svetopisemske zgodbe, pravljice, legende, ljudske pesmi in pregovore.
Viri so skrbno navedeni v zadnjem poglavju. Kot zapiše, njena interpretacija ni enovita, ni edina možna in je subjektivna v smislu njenega razumevanja pomena motiva. Še posebno izvirno interpretacijo poda za tri reliefno izrezljane čevnice z vegetabilnimi motivi. Razume jih kot evangelij narave in hvalnico čebelam. Bralcu dopušča lastno razlago, če se vodenju prepusti in gleda z očmi, s srcem in posluša notranji glas.
Za knjigo je dr. Bojana Rogelj Škafar skupaj z dr. Gorazdom Makarovičem prispevala besedilo o razvoju poslikovanja panjskih končnic. Knjiga vsebuje tudi življenjepis Rudolfa Galoba (1900–1986), koroškega Slovenca, učitelja (v mežiško osnovno šolo je bil nameščen novembra 1921. leta in v Mežici ostal do smrti), šolskega upravitelja, občinskega odbornika, čebelarja, ljubitelja kulturne dediščine (in še bi lahko naštevali).
Objavljen je tudi tekst Franca Wytopila (v prevodu dr. Štefanije Krajnc Vrečko) iz leta 1900 o čebelarjenju v kranjičih in vzporednem razcvetu poslikovanja panjskih končnic z naslovom Cesarsko-kraljeva čebelarska šola na Dunaju (1770–1781).
Na koncu je slovarček manj znanih besed.
Še več informacij o knjigi in njenem nastanku:
Knjiga predstavlja čebelarsko zapuščino avtoričinega starega očeta, predvsem pa njegovo zbirko 130 izvirnih panjskih končnic, ki jih je shranil v Gutenbergerjevem magacinu ob družinski hiši, potem ko so koroški čebelarji prešli na čebelarjenje s sodobnejšimi panji. Poslikane čelne ploskve panjev z nepremakljivim satjem ali kranjičev so Zrelčevo ob njihovem premeščanju leta 2011 tako očarale oziroma poklicale, kot je zapisala v uvodu knjige, da je zbirko prevzela in jo začela proučevati skupaj s celotno čebelarsko zapuščino svojega starega očeta. Na začetku ni prepoznavala vsebine motivov na čevnicah (ali, po Galobovo, čevncah), kar je stari izraz za panjske končnice, vendar pa je, kot pravi, »kot vnukinja čebelarja vedela, da so si naši predniki, globoko verni, preprosti, delavni, pogosto slabo pismeni, vajeni trdega življenja in odrekanja, lepšali življenje tako, da so si na cvetočih travnikih postavili zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija. To je bil čebelnjak, posvetni prostor, v katerem je čebelar čuval in negoval svoje ljube muhe, ki so mu dajale med in vosek za lepše življenje. Hkrati je bil tudi njegov duhovni prostor, tu se je spočil, pomolil, si nabral moči, razmišljal in se napajal z lepoto, tisto, ki jo je dala narava, in ono drugo, ki jo je na panjih naslikal človek.« Avtorica, po izobrazbi magistrica ekonomije, je s knjigo po nekaj letih raziskovanja čebelarske zapuščine in študija različne literature dosegla cilj: povedati zgodbe, ki so naslikane na čevnicah. »Oživiti motive s panjev, ki so več kot le likovna ponazoritev ali sredstvo za pojasnjevanje svetopisemske besede ter dogajanj in značilnosti tedanje družbe. S svojo nemo govorico nam te preproste podobe na lesenih deščicah namreč budijo zavedanje o svojem narodu in rodu. Z njo v roki hodijo z ljudsko pesmijo in molitvami, pravljicami, legendami in zapisi zgodovinskih ter drugih dogodkov, ki so se tako ali drugače dotaknili naših prednikov. So namig, da se za nekaj trenutkov ustavimo. In poiščemo njihovo sporočilo. Razmišljamo o njem,« je opredelila predmet svojega nekajletnega zanimanja.
