SOG: Sekcija za oblikovanje in grafiko, 1973 – 1994

SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko) je ena od redkih razstav, ki se osredotočajo na predstavitev produkcijskih prostorov, osnovnih sestavin umetnostnih sistemov, a ne glede na to postranskih tem v družbenem razmisleku o njihovem pomenu. Odkriva pozabljeno zgodbo delavnice za sitotisk za mlade ustvarjalke in ustvarjalce, ki je med letoma 1973 in 1994 delovala v Ljubljani. Kot vitalen odprt in pretočni produkcijski prostor je SOG omogočila več najranljivejšim, mladim generacijam, da so realizirali svoje mainstream ter kontrakulturne, subkulturne in alternativne ustvarjalne zamisli. Razstava prinaša izbor grafik, plakatov, zloženk in naslovnic knjig in revij, ki jih danes hranijo največ njeni ustvarjalci in ustvarjalke ter sopotnice in sopotniki ter so pisana materialna dediščina ekonomskega in kulturnega dogajanja v zadnjih letih samoupravnega socializma.

SOG kot edinstveni družbeni produkcijski prostor v samoupravnem socializmu je zaznamovalo anarhistično (ne v smislu političnega delovanja) delovno okolje ter odprtost do eksperimentov in novosti v umetniški grafiki in oblikovanju. Zamisel so oblikovali prijatelji in sošolci na ljubljanski Srednji šoli za oblikovanje in jo nato realizirali v okviru Kulturnega študentskega društva Forum, ki jim je dalo na uporabo prostore v IV. bloku študentskega naselja v Rožni dolini. Začetno ekipo so sestavljali Simon Mlakar, Marjan Rogelj, Aleš Sedmak, Andrej Trobentar, Pavle Učakar, Rajko Vidrih in Miha Vipotnik. Z leti so se jim pridružili Tomaž Kolarič, Miloš Markovič, Zdravko Papič, Dušan Pirih Hup, Jure Primožič, Albedwin Razzak, Tugo Šušnik in Smiljan Šiška. V SOG-u so različno dolgo in intenzivno delali, medtem ko so študirali na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in Univerità Internazzionela dell’Arte v Benetkah, vodili družinsko obrt za aranžiranje, se ukvarjali s fotografijo ali počeli druge stvari.

SOG je delila produkcijo na umetniško grafiko in oblikovanje. Poglavitna lastnost umetniških grafik je odmik od takrat dominantne ljubljanske grafične šole in vzpostavitev nove in raznolike estetike, ki se poleg klasičnih izvedb naslanja na avantgardno izročilo, uporabo fotografije in hibrid med plakatom in grafiko.

Prav kontrakultura, subkultura in alternativa so našle v SOG-u primeren produkcijski prostor, ki ji je z izdelki – plakati – omogočal javno prezenco. Tu so, med drugim, natisnili plakate za nastope glasbenikov in glasbenih bandov alternativnega roka, eksperimentalne in elektronske glasbe ter postpunka. Tudi plakati za danes kultne dogodke alternativne ljubljanske scene v osemdesetih letih 20. stoletja, kot so prvi festival progresivne rokovske glasbe RIO leta 1980, simpozij Kaj je alternativa leta 1984, prvi festival Magnus sekcije Homoerotičnost in kultura istega leta ter razstavi v Galeriji Škuc Was is Kunst, Marinela Koželj? Raše Todosijevića leta 1981 in Back to USA leta 1984, so produkti SOG-a.

Kot je rekel eden izmed sodelavcev prve ekipe sogovcev, je bila SOG slovenska The Factory. Primerjava s sitotiskarskim studiem Andyja Warhola ni fantaziranje. SOG in The Factory sta bila prostora ustvarjanja, svojevrstne ekonomije in vzpostavljanja skupnostnih vezi. Presegla sta ustaljena pravila druženja in kanone ustvarjanja. Združevala sta visoko in množično kulturo oziroma dominantno in obrobno. Poleg tega sta The Factory in SOG prežemala produktivna anarhistična organizacija dela ne kot zavesten delovni princip temveč kot izraz duha časa med mladino, ki se je oddaljevala od dominantnih kulturnih norm.

Lilijana Stepančič je ena od ustanoviteljev novega evropskega bienala Manifesta, društva Mesto žensk in tečaja Svet umetnosti, članica Nacionalnega sveta za kulturo Republike Slovenije, direktorica Sorosovega centra za sodobno umetnost – Ljubljana, izvršna direktorica Zavoda za odprto družbo – Slovenija in direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani. Pripravila je številne publikacije v Moderni galeriji v Ljubljani in Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Kot kustosinja je zasnovala in kot direktorica injicirala več odmevnih razstav, kot so, med drugim, Urbararia (1994–1995), Grafitarji (2004), FV – alternativa osemdesetih (2009) in Gesamtkunst Laibach. Temelji 1980–1990 (2010). Deluje kot piska o sodobni in moderni likovni umetnosti.