Alda Merini se je rodila leta 1931 v Milanu in že zelo mlada pokazala izjemen pesniški talent. Njeno življenje je bilo zaznamovano z duševnimi stiskami, zaradi katerih je večkrat bivala v psihiatričnih ustanovah, kar se je močno odražalo v njenem ustvarjanju. Njena poezija je izrazito čustvena, iskrena in pogosto temačna, saj se dotika tem, kot so ljubezen, trpljenje, norost in iskanje identitete. Kljub težkemu življenju je ustvarila izjemno literarno zapuščino, ki živi še danes.

Njena poezija – surova, svetla, boleča in čudežno iskrena – zdaj lahko nagovori tudi slovenske bralce. Prevod je mojstrsko opravil pesnik, publicist in predsednik založbe Ace Mermolja. Za oblikovanje je poskrbel Aleš Brce.

Kot je v uvodu k pesniški zbirki poudaril njen prevajalec, se je »instinktiven način pisanja izrazito močno »dotaknil« bralcev, saj je bil oddaljen od eksperimentalne in racionalno sestavljene poezije, ki je v Italiji tedaj prevladovala.«

Verjamemo, da se bo dotaknila tudi vas.

***

Prepričana sem, da nič več ne bo dušilo moje rime.
V grlu sem zaprla molk za dolga leta
kakor žrtvovanja past,
torej je prišel trenutek, da preteklo
pokopljem s petjem.

***

Ko se je sled tvoje hoje

odtisnila pred mojimi očmi,

ostajam le še ugasel dež.

Kako trepet tvojih trepalnic ubija!

Kako mi sežeš do kosti!

Ko bi jokala, bi ponovno

prišel pome,

a da te lahko razumem,

potrebujem svojo bolečino.