Pred 1. državnim izpitom je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. V Avstrijskem muzeju za umetnost in obrt se je vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjjih šolah. Ker mu je zmanjkalo denarja je 1905 Dunaj zapustil. Vrnil se je v Ljubljano in nato v Kranj, kamor se je Smrekarjeva družina 1904 preselila. Tam mu je leta 1906 umrl oče.

Kmalu zatem pa je odšel z M. Gasparijem v München in tam skoraj leto dni študiral po zasebnih šolah. Po vrnitvi je bil v letih 1907–11 še nekajkrat na Dunaju in se vračal v Kranj. Leta 1911 je vnovič odšel s kiparjem L. Dolinarjem na Dunaj in v München, se v pozni jeseni vrnil v Ljubljano, kjer se je naselil z materjo za stalno. Leta 1915 je bil na ovadbo vpoklican k vojakom in kot srbofil aretiran. Najprej je bil zaprt v Ljubljani, potem v Wagni pri Lipnici na Štajerskem, v Enzersdorfu in Mittergrabernu. Odtod je moral še 1915 v Judenburg na Zgornje Štajersko, kjer so ga potrdili v voj. službo.

Začel je simulirati duševno bolezen, prišel v bolnišnico v Scheiflingu ter Gradcu. Od tam so ga apr. 1916 po mučnih preiskavah odpustili kot popolnoma nesposobnega. Vrnil se je za stalno v Ljubljani, živel kot svoboden umetnik, kratko učil na Probudi (1926–7 C odd.).

Po materini smrti 1927 si je sezidal na Aleševčevi c. 38 »vilo Kurnik«, jo prezidaval in širil, da bi uredil delavnico, kjer je tudi poučeval risanje. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak 1941 ni skrival svojega mišljenja.

Javno je razstavljal žgoče satirične risbe, ostre pamflete in karikature po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. sept. 1942 ga je prijela italijanska patrulja in pri njem našla ilegalni Radio-vestnik OF. Zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v Gramozni jami. Po njem se imenuje Osnovna šola Hinka Smrekarja v Šiški, kjer je stanoval do svoje smrti. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke.