Hervé Guibert (1955-1991) je avtor številnih romanov novel fotoromanov knjig fotografij zbirk esejev in člankov o fotografiji filmskega scenarija gledaliških tekstov in video filma ki jih vse združuje njegova obsesivna želja kar najbolj zmanjšati razliko med osebno izkušnjo stvarnosti in umetniškim delom. Na to je nedvomno vplivalo njegovo dolgoletno delo časopisnega poročevalca in fotografa. Že njegova zgodnja dela so slikala in secirala najožji krog sorodnikov in prijateljev včasih pospremljena celo s fotografijami.

V romanu Mes parents (Moji starši) recimo razkrije materino željo da bi se ga v času nosečnosti znebila v pričujočem kratkem romanu Nor na Vincenta pa piše dnevnik svojega odnosa s fantom od katerega naj bi se ukužil z virusom HIV. Tematika okužbe in aidsa je postala središče njegovega nadaljnega dela – v prvi vrsti romaneskne trilogije o aidsu za posledicami katerega je avtor kmalu umrl. Prvi del Prijatelju ki mi ni rešil življenja 1990 (slovenski prevod je izšel 1994 v zbirki Lambda) je sicer bila že njegova sedemnajsta knjiga toda prva ki je doživela izjemen sprejem bralstva in potrditev kritike.

Že v prvih letih po izidu je bila prevedena v sedemnajst jezikov. Guibert velja danes za klasika novejše francoske proze ki v svoji avtobiografski pisavi nenehno raziskuje odnos med resnico in fikcijo. Brane Mozetič je doslej prevedel številne frankofonske avtorje zlasti raziskovalce mračnih plati življenja (Rimbaud Genet Foucault Daoust). Leta 1992 je v reviji Literatura objavil odlomke iz Guibertovega romana Moj sluga in jaz.

Odlomek iz knjige:

Prvi stavek ki sem ga o njem zapisal še istega večera ko sem ga spoznal: “Med vsemi dečki bom šel k tistemu čigar čar je najmanj očiten in poljubil bom pege na njegovem obrazu vsa lepotna znamenja na njegovih bokih in tilniku.” Prejšnjo noč se je celo večnost trudil da bi vstopil vame na trebuhu s strani s kremo na hrbtu pod njim z drugo kremo z oljem po katerega me je poslal v kuhinjo niti stoje ni šlo ker je premajhen. Hotel sem kondom bil je roza z rezervoarjem; ko sem ga vzel iz zavojčka da mu ga nataknem sem vprašal: “Katera stran je prava?” …