Ženska proste reje (2. posodobljena izdaja)

Zgodba glavne junakinje Mirne se prične v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja in zaključi v dvajsetih letih novega tisočletja, največji del se dogaja v Ljubljani, čeprav Mirna kot mlada tudi mnogo potuje, predvsem po Evropi, ki jo čuti za svojo širšo domovino.

Mirna je sprva Afrodita, fokus njenega bivanja je iskanje ljubezni, v tem obdobju največ potuje in ob tem opazuje svet, ne da bi si ustvarjala sodbe o tem, kar vidi. Ko jo življenje posrka v temine in globine, mora odrasti in se preleviti v Ateno. Mirna postane samostojna, zrela ženska, mama, žena, prijateljica, strokovanjakinja na svojem področju. O svetu začne razmišljati kritično in angažirano, njena osebna zgodba se umika zgodbi o skupnosti, v kateri živi. Skuša vplivati, nagovarjajo jo družbeno relevantne teme. Vedno, ko je pred pomembnimi odločitvami, namesto varnosti izbira svobodo. Pri svojih razmislekih se opira na naravo. Morda zato, ker hodi po svojih poteh, izgleda vedno bolj osamljena, a ona svojo svobodo in svoje znanje doživlja kot vzvod, s katerim lahko vpliva na družbo.

V poznih letih Mirna postane Hestija, varuhinja ognja v domačem ognjišču, kot svoj dom Mirna dojema ves svet. Vse njene bitke so že davno mimo, zdaj poskuša z mirno in tiho močjo vsaj malo spreminjati svoje družbeno okolje. Spet gleda svet, tokrat ga vidi čisto drugače, kot v mladosti. Se je spremenil svet? Se je spremenila ona? Razmišlja o življenjskih izbirah in o poteh, po katerih je hodila, o ljudeh, ki jih je imela rada, o življenjskih odločitvah in o tem, kam gre človeštvo na valu rušilnega neoliberalizma.

Odlomek iz knjige:

Srce ji je divje razbijalo, sunkovito je dihala in v glavi čutila pritisk. Odeja, s katero je bila pokrita in rjuha, ki je prekrivala vzmetnico, sta bili vlažni od potu. Preden je odprla oči, ni vedela kje je in ni vedela, ali je bilo res ali je le sanjala.

»Doma sem. Slišim Majo, ki prihaja iz svoje sobe. Zdaj zdaj bom zagledala njen mali obrazek in radovedne oči,« si misli. »Samo sanje so bile.«

Ni pa si rekla »vse je dobro.«

Pogovor z avtorico:

• Od kod ste črpali navdih za pisanje knjige?

Pisanje se je zgodilo spontano, za zapisovanjem fragmentov misli, pogledov, občutkov, brez ambicije, da iz tega nastane roman. Po prvih dobrih odzivih mojih prijateljic in prijateljev in po nekaj uporabnih napotkih, me je pisanje potegnilo in začela sem oblikovati zgodbo, potovanje glavne junakinje. V pripovedi so se sešteli predelani drobci zgodb, ki sem jih v petindvajsetih letih slišala od mojih sogovornikov na intervjujih, od znancev in prijateljev ter jih začinila z domišljijo in predelanimi spomini.

• Komu je knjiga namenjena?

Upam, da vsem. Mislim pa, da bo najbolj nagovorila ženske, morda tiste, ki že imajo nekaj življenjskih izkušenj.

• Kakšno je sporočilo knjige?

Da imamo vedno, tudi v na videz še tako brezizhodni in težki situaciji, na voljo izbiro med več možnostmi in da jih je vredno dobro pretehtati. Da ni potrebno vedno ponavljati svojih vzorcev. Da v neoliberalnem sistemu ne moreš hkrati imeti varnosti in biti svoboden. Da je človek del narave in da se bo človeštvo moralo pričeti v skladu s tem tudi vesti.

O avtorici:

Alenka Stanič je po osnovni izobrazbi biologinja, ki jo posebej zanima Homo sapiens. Svoje poznavanje narave je nadgradila z magistrskim študijem antropologije in kasneje z doktorsko disertacijo s področja interkulturnih študijev. Pri svojem profesionalnem delu združuje koncepte iz različnih področij svoje izobrazbe, kot svetovalka za ključne kadre sodeluje pri strateških kadrovskih projektih v podjetjih. Je tudi karierna svetovalka in certificirana svetovalka po metodi transakcijske analize. Strastna bralka, obiskovalka gledališča, rada ima šport in naravo.