Béjart se pisanja tokratne knjige loti v božično-novoletnem tednu leta 1995, z zapisovanjem spominov pa konča poleti 1996. Svoje približevanje sedemdesetim je sprejel kot lepo priložnost za ›obračun‹, ›inventuro‹, iskren pogled na preživeta leta in doživljaje, ki so se nabrali ob umetniškem ustvarjanju ter srečevanju z drugimi.

Maurice Béjart tokrat bralca ne popelje ponovno po svojem bogatem koreografskem opusu, temveč ga povabi na sprehod skozi svojo bogato ›knjižnico‹. Med listanjem po knjigah na svojih knjižnih policah, med revijami, brošurami, pismi, ploščami in zgoščenkami nam s križpotij umetnosti in družbe predstavi nešteto velikih imen iz sveta filma, literature, glasbe, plesa – ljudi, ob katerih se je kalil, krepil, izoblikoval; ljudi, ki jih je dobro poznal, in takih, ki jih ni nikoli srečal; ljudi, ki so bili sodobniki njegovega življenja ali pa so že več stoletij del izročila …

Ne manjka niti spominov na svoje otroštvo in vojna leta. Medtem ko je skozi prvo knjigo govoril še zelo aktiven plesalec in koreograf, nas tokrat ›zreli‹ Béjart nagovarja kot Intelektualec, akademik, modrijan.

O knjigi nam spregovori tudi kar avtor sam:

»Naslov te knjige je Čigavo življenje?. Vztrajam pri vprašaju. To je kot v kriminalnem romanu: treba je obvarovati uganko in si do konca postavljati vprašanja o glavnem nastopajočem. Je dober, je slab? Izgublja ali dobiva? Je prestrašen, smešen, ganljiv, dejaven? Je bolan, je zdrav? Je Faust, je Mefisto? Je razočaran, je navdušen? Je Mozart, je Freddie Mercury? Je Fernandel, je Marius Petipa? Je jaz, je vi?«