Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.

Nekateri papeži so bili dobri in pobožni možje, veliki mirovniki, genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki znanosti, pesniki in misleci. Toda na Petrovem prestolu so sedeli tudi morilci in sadisti, podleži in perverzneži, spletkarji, slaboumneži, paranoiki in zlohotni starci.

Denimo Štefan VI., ki je dal leta 897 truplo papeža Formoza, enega svojih predhodnikov, devet mesecev po njegovi smrti izkopati, nato ga je opravil v slovesna papeška oblačila in mu priredil ›mrtvaško sinodo‹. Na njej so mrliča obsodili, mu potrgali oblačila z razpadajočega trupla, odsekali glavo in troje prstov za blagoslavljanje ter po peklenskem izživljanju preostanek odvrgli v Tibero. Ali pa renesančni papeži: mnogi ›božji namestniki‹ tistega časa so bili ponosni na cele vrste svojih dobro preskrbljenih potomcev, pa tudi druge, bolj oddaljene sorodnike so vestno zasipali z denarjem, sinekurami, plemiškimi in kardinalskimi naslovi.

Zgodbe vseh uradnih papežev in protipapežev so predstavljene brez sovražne nastrojenosti ali želja po obrambi. Vse te pripovedi prežema določena mera občudovanja papeštva kot vitalne institucije, ki je sicer že predavno izgubila svojo moralno nedolžnost, ne pa tudi sposobnosti, da najde izhod iz vsake, še tako nesrečne zagate – in se včasih celo povzpne v položaj priznanega korektiva nečloveških stranpoti človeštva.

Večni koledar papežev je posebej za slovenske bralce obogaten s številnimi biografskimi in drugimi podatki, ki bodo dobrodošla pomoč pri razumevanju včasih kar zapletenih dogajanj tudi v najbolj zastrtih kotičkih zgodovine dveh tisočletij evropskih ljudstev.