V klubu rumene majice je 26 še živečih članov. Vstop v ekskluzivno druščino terja popolno predanost, brutalno žrtvovanje in neverjetne fizične sposobnosti. Pa vendar, kaj je poleg vrhunskega vzpenjanja, dobrih voženj na čas in izmikanja nevarnostim ceste tisto, zaradi česar nekdo postane zmagovalec Toura? Od česa je odvisna kombinacija miselne moči, veščin in vzdržljivosti? Kaj jih ločuje od drugih kolesarjev? Klub rumene majice ponuja presenetljiv vpogled v razmišljanje zmagovalcev Dirke po Franciji v obdobju 1975–2015.

Čutiti dirko

Vsekakor pa je bil aristokratski Bernard Hinault po načinu razmišljanja izjema. Prijel se ga je vzdevek le Blaireau, Jazbec. Sprva sta njegova bretonska rojaka Maurice Le Guilloux in Georges Talbourdet besedo »blaireau« uporabljala med seboj kot splošni izraz, nekako podobno, kot bi drug drugega klicala »kolega« ali »stari«. Hinault je v skupinici postal znan kot »Petit Blaireau« (Jazbeček). Toda na neki točki se je iz majhnega jazbeca prelevil v Jazbeca z veliko začetnico in ime je ostalo. Seveda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da se je Hinaultov značaj brezhibno ujemal z vzdevkom – tako kot jazbec je bil najnevarnejši, ko je bil stisnjen v kot.

Tudi Stephen Roche je dirke razumel kot osebni boj proti tekmecem. »Dirkal sem za zmago, pa naj sem imel še tako pičle možnosti zanjo,« pravi. »Ni bilo pomembno, ali je šlo za Dirko po Franciji ali po mojem vrtu, hotel sem zmagati. Ko sem dirkal, sem z enim očesom vedno spremljal svojega soseda, z drugim pa dogajanje okrog sebe. Ko je prišlo do pobega, nisem potreboval sotekmovalcev, ki bi mi povedali, kdo sodeluje v njem – približno sem vedel. Zame je bilo pomembno, da čutim dirko.«

Veliki Mig

V zlati dobi EPO-ja je nato izstopal Miguel Indurain, ki je bil praktično nepremagljiv, vendar ne na zoprn način. Nasprotno od Merckxa, Hinaulta ali Armstronga, na primer, ni čutil nobene potrebe, da bi se razen na vožnjah na čas potegoval za etapne zmage ­– na vseh petih Tourih, ki jih je dobil, ni zmagal niti na eni cestni etapi. Preprosto ni premogel neustavljive potrebe po dvobojih s tekmeci, ki so jih čutili kolesarji Merckxovega in Hinaultovega kova. Za Tour in peloton je imel občutek politika, ki je bil precej bolj pretanjen od njunega, pa vendar mu je omogočil enako silovito prevlado nad nasprotniki. Druge je pustil, da so se pulili za etapne zmage in minljive trenutke slave, ne da bi doumeli, da le tratijo energijo, ko mu skušajo odščipniti prednost. Pedro Delgado je tako nekoč dejal: »Nikoli ne vem, kaj se Miguelu plete po glavi. Daje vtis, da ima do dirkanja enak odnos, kot bi ga imel do dela na očetovi kmetiji.«

Jan Ullrich je po drugi strani svoje navijače spravljal ob pamet, ker se od ene sezone do druge ni zmogel osredotočiti na trening. Od leta 1998 se je na začetku vsake sezone prikazal porejen, včasih le za nekaj kilogramov, včasih pa celo za petnajst ali več. Njegov nemški kolega Marcel Wüst je nekoč pripovedoval, kako je Ullrich dal v mikrovalovko kozarec nutele in jo popil s slamico. »Živel je na polno in treniral na polno,« je rekel Wüst.

Zaton romantike

Popolnoma normalno je, da so človeku nekateri člani kluba rumene majice bolj pri srcu kot drugi: nekateri so zanimivejši ali boljša družba od drugih; nekateri so uspešni na drugih področjih življenja, drugi pa v resničnem svetu ne premorejo tolikšnih ambicij kot na kolesu; nekateri so zapleteni, drugi preprosti. Edino pravo merilo za vstop v klub je sposobnost, da si izjemno dober v dirkanju in znaš zgrabiti priložnost, ko se pokaže.

Seveda Bradley Wiggins ni bil prvi kolesar, ki je dobil Tour tako, da je pridobival na vožnjah na čas in se zagrizeno branil v gorah, toda natančnost, s katero je Sky vozil na gorskih etapah, je bila vendarle novost. To je na tiskovni konferenci po zmagi povedal tudi sam Wiggins. »V tem športu je veliko romantike in veliko ljudi si želi videti napade. Toda kolesarstvo se je spremenilo. Tour je zdaj bolj človeški. Če ljudje želijo videti neverjetne 220 kilometrov dolge pobege v gorah, ti morda niso več izvedljivi, pa čeprav so bili čudoviti in jih je bilo čarobno gledati. Ko vozimo spredaj in vrtimo pedala s 450 vati moči ali kaj podobnega, nekdo napada in Mick [Rogers] reče, naj ga pustimo, ker tega ne more zdržati. Na vzponu bi moral 20 minut poganjati s 500 vati, da bi ohranil prednost, to pa ni več mogoče. Takšno je realno stanje.«

»Moj mož je sijajen. Je dober kot kruh, uvideven, potrpežljiv, ljubezniv, čudovit z otroki ter zna ceniti mene in družino. Obstaja tudi kolesar Bradley Wiggins. Po svoje je prava pizda.«
– Cath Wiggins o možu v dokumentarcu A Year in Yellow

Vincenzo Nibali po drugi strani slovi kot najboljši spustaš med favoriti za zmago v splošni razvrstitvi na Grand Tourih, čeprav njegova pripravljenost, da izkoristi to spretnost, včasih pripelje do katastrofe. Nekoč je povedal zgodbo, ki nazorno kaže njegov sproščeni odnos do spustov in samozavest: »Na treningu včasih zavoj izpeljem zelo na tesno in iztegnem notranjo roko, da se dotaknem asfalta. To sem pokazal Richieju Portu, ki je vzkliknil: ‘Saj si nor!’«

Avtor Edward Pickering je v pogovoru z Brianom Holmom, nekdanjim ekipnim tovarišem Bjarneja Riisa, izvedel, da je na tekmovalni ravni, ki jo je dosegel Riis, še danes nenavadno srečati nekoga kolikor toliko normalnega. »Vsi, ki so dobili Tour, so precej samosvoji. Biti moraš malce drugačen. Če pogledaš vsakega posebej, ni nihče od njih normalen, kajne?«

Kazalo: 

Uvod
1. Bernard Thevenet
2. Lucien Van Impe
3. Bernard Hinault
4. Joop Zoetemelk
5. Laurent Fignon
6. Greg LeMond
7. Stephen Roche
8. Pedro Delgado
9. Miguel Indurain
10. Bjarne Riis
11. Jan Ullrich
12. Marco Pantani
13. Lance Armstrong
14. Oscar Pereiro
15. Alberto Contador
16. Carlos Sastre
17. Andy Schleck
18. Cadel Evans
19. Bradley Wiggins
20. Chris Froome
21. Vincenzo Nibali