Kljub raznolikosti tem in povodov pa vse tekste vendarle vodi skupna rdeča nit in eno samo prizadevanje: kočljivi rob med univerzalnostjo konceptov in singularnostjo umetnostnih objektov in praks; univerzalni nagovor umetnosti, ki vznikne iz singularnosti; prelom, ki ga vzpostavlja umetnost v razmerju do tega, kar je bilo dotlej videti možno.
Kolikor gre v vseh teh tekstih za srečanja med umetnostjo in filozofijo, pa nikakor tako, da bi filozofijo postavljali na stran konceptov in idej, umetnost pa na stran čutnega in občutja, prav nasprotno si vsi teksti prizadevajo pokazati, da umetnost sama misli in proizvaja koncepte, na drugi strani pa filozofija potrebuje uprizarjanje in materializacijo, da bi lahko bila na ravni svojega pojma.
Večnost umetnosti
“Umetnost […] torej ravno vzpostavlja prelom univerzalnega sredi partikularnosti okoliščin, je način, kako te okoliščine sežejo preko sebe in lahko sežejo do vseh, naj bodo ti še tako časovno in prostorsko daleč. A umetnost tega ne doseže tako, da se od teh okoliščin odlepi – to nikoli ni mogoče in nič ni bolj dolgočasnega in duhamornega od umetnosti, ki skuša biti kar neposredno univerzalna in utajiti svojo pripetost na svoj čas, od umetnosti, ki se ne mara trapiti s trivialnostmi in pritlehno umazanijo svoje dobe, raje bi kar takoj večnost. A ‘večnost’ lahko doseže le tako, da v celoti vzame nase svojo potopljenost v svoj historični trenutek in da zmore ravno sredi te potopljenosti proizvesti zarezo univerzalnega. V umetnosti najbolj stopi na plano, kako je historični trenutek v prelomu sam s seboj. Ni nobene substancialne določenosti danih historičnih pogojev, iz katere bi lahko potem pojasnjevali njihove duhovne tvorbe, nasprotno, te duhovne tvorbe po eni strani same vstopajo v svoja določila, ki brez njih nimajo neodvisne konsistence, in po drugi strani obenem sežejo preko njih. Ali z drugačnimi besedami: umetnost je nenehni pokazatelj tega, da je »čas iz tira«, »s tečaja pahnjen«, rečeno s Hamletom, da za sleherni čas velja the time is out of joint. In prav v tem out of joint, izpahnjenosti in iztirjenosti, vznikne preblisk univerzalnega. Dejstvo, da je univerzalnost vselej pogojena, omejena s partikularnimi pogoji svojega nastanka, v ničemer ne spremeni njenega univerzalnega značaja, temveč ga, nasprotno, šele zares omogoča.”
Mladen Dolar
Kazalo:
- Uvod
- TEATER
Uprizarjanje konceptov
- IME
Kaj je v imenu?
- GLAS
Uvod v tišino
Glasba in hrup
- KOMADI
Konec sveta
Alcestova pregreha
Videz in stvar sama
Onkraj zavesti
Če pride revizor
Demokracija nas bo ugnobila
- SLOVENSKE REČI
Prilika o gospodarju in služabniku
Novi časi, stari časi
Anti-Alamut
Bolj strašna noč
Čemu služi glasba?
State of art
- VIZUALNO
Oblast in arhitektura
Tanka črta
- VALIE EXPORT
Oko zakona
- WAS IST KUNST
Conny Habbel: Intervju z Mladenom Dolarjem
- KODA
Kdo se boji Vanesse Place?
- Bibliografija
- Imensko in stvarno kazalo
O avtorju:
Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Področja njegovega raziskovanja so nemška klasična filozofija, sodobna francoska misel, psihoanaliza in teorija umetnosti. Predava po številnih univerzah v Evropi in Ameriki. V slovenščini je objavil ducat knjig, od Strukture fašističnega gospostva (1982) do Bit in njen dvojnik (2017). Njegova angleška knjiga o glasu A voice and nothing more (2006) je prevedena v deset jezikov. Je eden od utemeljiteljev tega, kar je po svetu postalo znano kot ‘ljubljanska lacanovska šola’.
